Smučanje, del vojaške zgodovine

V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani so konec januarja predstavili zbornik Vojaki na smučeh, ki ga je izdalo Združenje vojaških gornikov Slovenije. V njem so objavljene razprave s posvetovanja Vojaško smučanje in partizansko Cerkno, ki je v Natovem centru odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah potekalo ob 80. obletnici partizanskega smučarskega tekmovanja januarja leta 1945 v Cerknem. Zbornik ni le pogled v zgodovino vojaškega smučanja, ampak tudi predstavitev usposabljanja slovenskih vojakov za bojevanje v gorskih in zimskih razmerah in bojevanja v izrazito hladnem okolju, med drugim tudi na Grenlandiji, ki je sedaj v središču pozornosti sveta.

O pomenu in izročilu Partizanskih smučin januarja leta 1945 v Cerknem in o zgodovini gorskega bojevanja ter pomenu vojaškega smučanja pišejo brigadir Janez Kavar, profesor dr. Herman Berčič, nedavno umrli zgodovinar Aleš Guček, muzejska svetnica in vodja dislocirane enote idrijskega muzeja v Cerknem Milojka Magajne, poveljnik 132. gorskega bataljona podpolkovnik Danilo Klinar in višji praporščak Silvo Grčar ter vodja pripravljalnega odbora za počastitev 80. obletnice Partizanskih smučin Marijan Platiše.

Uvodna članka sta napisala minister za obrambo Borut Sajovic in urednik zbornika Matija Perko. Na predstavitvi zbornika je zapel pevski zbor Gorščaki iz Tržiča, ki deluje pri Združenju vojaških gornikov Slovenije.

Zgodovina bojevanja na smučeh

Brigadir Janez Kavar začenja svoj članek z motivom z oljne slike norveškega slikarja Knuda Bergsliena (1827–1908) iz leta 1873, na kateri dva staronorveška vojaka leta 1206 s hitrim spustom na smučeh rešujeta malega princa Haakona Haakonssona, ki bo zagotavljal nadaljevanje nacionalnega porekla.

Prve omembe vojaških smučarskih enot so iz 16. stoletja na Norveškem, kjer so leta 1767 v Kristianii pri Oslu izvedli prve vojaške smučarske tekme in leta 1773 izdali prvi (norveški) vojaški smučarski priročnik.

Vojaško smučanje se je iz Norveške širilo v druge države. Konec 19. stoletja so v Italiji začeli ustanavljati enote za bojevanje v gorah in snegu. Sledili so jim Francozi, smučanje pa so začeli uvajati tudi v avstro-ogrsko vojsko, kjer so Slovenci v 2. gorskem strelskem polku igrali pomembno vlogo, pa tudi kasneje med samo prvo svetovno vojno. Poročnik Rudolf Badjura je po prvi svetovni vojni s svojo Alpinsko četo, ustanovljeno 6. decembra leta 1919 v Radovljici, ki je vključevala tudi smučanje, uspešno branil našo severno mejo.

Tudi nova država Slovencev, Hrvatov in Srbov oziroma Kraljevina Jugoslavija je v svoji vojski ustanovila dva planinska polka, od katerih je imel prvi poveljstvo v Škofji Loki. V obeh polkih so negovali smučanje, glavno besedo pa so imeli slovenski častniki Tone Ažman, Franci Primožič, Jože Švigelj, Braco Sinko in še mnogi. Pešadijski kapetan Karel Tauber iz Ljubljane je napisal prvi vojaški smučarski priročnik. Prvi planinski polk, v katerem je bilo veliko slovenskih častnikov in vojakov, je užival med Slovenci velik ugled. Še posebno po sodelovanju v reševalni akciji 29. marca leta 1937 pod Storžičem, kjer je v snežnem plazu umrlo devet mladih tržiških smučarjev.

Tudi v novi Jugoslaviji in v njenih planinskih smučarskih enotah so imeli Slovenci pomembno vlogo. Nekateri od njih so sodelovali tudi pri nastajanju Alpskih izvidniških vodov v okviru slovenske Teritorialne obrambe.

»Posredno lahko trdimo, da je slovensko poznavanje področja bojevanja na smučeh po zaslugi Slovencev prišlo tudi v tuje vojske. Slovenski izseljenec Dinko Bertoncelj, prvi slovenski himalajec, je avtor prvega smučarskega priročnika argentinske vojske,« je zapisal brigadir Janez Kavar.

Cerkno pod zaščito Unesca

Smučanje je bilo del slovenskega partizanskega bojevanja. Narodni heroj Stane Semič - Daki je 6. januarja leta 1942 ustanovil prvo partizansko smučarsko četo, ki se je uspešno bojevala z italijanskimi vojaki alpini. Kmalu zatem je bil ustanovljen smučarski vod v Škofjeloški četi, leta 1944 pa so nastajali smučarski oddelki v Prešernovi, Gradnikovi in Vojkovi brigadi, ki so bile del XXXI. divizije IX. korpusa.

Partizanske smučine 20. in 21. januarja 1945 v Cerknem so bile vrh poznavanja in učinkovite uveljavitve smučanja v bojevanju slovenskih partizanskih enot. Prišlo je do prepleta športnih veščin in veščin bojevanja. Enkratnost tekmovanja v Cerknem je v tem, da so takrat okrog Cerknega potekali hudi boji, vendar se ga je udeležilo kar 29 smučarjev iz 15 različnih enot, da so uporabljali smuči, ki so bile izdelane v partizanskih smučarskih in kolarskih delavnicah, in da so bila tekmovališča za veleslalom, smučarske skoke in patruljni tek dobro pripravljena, ob njih pa se je zbralo veliko ljudi, ki so uživali tudi ob zvokih partizanske godbe in preletih zavezniških letal. V partizanske smučarske delavnice v Cerknem pod vodstvom Rudija Finžgarja, tudi udeleženca Partizanskih smučin, segajo tudi začetki begunjskega Elana.

Cerkljanske tekme so lahko Slovencem v ponos. S svojim sporočilom in izvirnostjo zaslužijo kot nesnovna kulturna in zgodovinska dediščina pod zaščito Unesca. To je naloga sedanje in prihodnjih generacij.