Skupaj proti osamljenosti (2)

Stanka Grubešič, prof. defektologije, vodja Centra za Downov sindrom Kranj, je lansko leto zaznamovala petdeset let dela z osebami s posebnimi potrebami. Vso delovno dobo je bila zaposlena na Osnovni šoli Helene Puhar. Strokovno je veliko let delovala tudi kot članica Zveze Sožitje in v izvršnih odborih Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, Specialne olimpiade Slovenije in Društva Downov sindrom Slovenija.

Petnajsto leto je že v pokoju, a še vedno ima energijo in motiv za delo z osebami s posebnimi potrebami, še posebno z Downovim sindromom. »Ravno zaradi njihove iskrenosti, ustvarjalnosti ... V Center za Downov sindrom Kranj osebe z Downovim sindromom redno hodijo na obravnave. Vesela sem vsakega njihovega napredka. Delajo velike korake. V Kranju smo bili prvi, ki smo pred več kot dvajsetimi leti za osebe z Downovim sindromom začeli izvajati zgodnjo obravnavo,« je povedala.

Je velika zagovornica inkluzije. »Zelo veliko sem želela spreminjati stvari ravno na področju vključevanja in boja proti izolaciji, segregaciji. Ko danes vidim, da so se v rednih osnovnih šolah začeli v več primerih odpirati oddelki za učence, ki so usmerjeni v program z nižjim izobrazbenim standardom, čemur smo priča predvsem v Ljubljani, na Gorenjskem takšnega primera še nimamo, sem si rekla, le zakaj je naša država zato potrebovala toliko let. In ne nazadnje tudi toliko denarja porabila za ustanavljanje specialnih osnovnih šol. V rednih osnovnih šolah bi se lahko izvajali tudi drugi programi. Vsak bi delal svoj program, v času odmorov, malice, kosila, proslav, športnih dni ... pa bi lahko bili vsi skupaj. Saj družina, ki ima otroka s posebnimi potrebami, tudi ne živi izolirano. Ne rečem, da ne bi bile potrebne določene ustanove za tiste osebe s težjimi, kombiniranimi motnjami, a v večini bi bili lahko tudi učenci, ki ne zmorejo rednega programa, vključeni v večinske šole in delali po nižjih standardih. Skozi to bi bila preprostejša tudi priučitev za enostavnejše poklice in kasneje vključevanje v delo. Veliko je primerov, ko mladi s posebnimi potrebami po koncu šole ostanejo doma, ker ne morejo dobiti zaposlitve. To so bile stvari, ki so bile v preteklih petdesetih letih absolutno zgrešene. Slovenija ima zelo močan sistem posebnih šol in tudi raziskave kažejo, da so v takšnih državah spremembe na področju vključevanja počasnejše. Ostali smo kar zadaj. Predsodki so še vedno prisotni,« je opozorila.

Zelo dejavna je bila tudi pri pisanju programov za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Je soavtorica prvega priročnika Splošna poučenost za poučevanje oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju in avtorica Posebnega programa vzgoje in izobraževanja, ki je bil sprejet leta 2013, veljati pa je začel leto kasneje. »To je program učenja za življenje in delo. Bili smo ponosni na odločitev, da se je omogočilo podaljšanje izobraževanja teh oseb do 26. leta starosti, za tiste, ki se tako odločijo. Na žalost se ta program ponekod izvaja izredno slabo, nekatere šole pa so zelo uspešne,« je dodala.

(Se nadaljuje)