Pianist Blaž Avsenik med nastopom na prvem džezovskem večeru v Medvodah, kjer je klavir zazvenel v dialogu med klasiko in improvizacijo. Domači oder je napolnil z zbranostjo, toplino in občutkom, da se v kraju med Soro in Savo odpira novo glasbeno poglavje. / Foto: Peter Košenina
Skozi tradicijo na odprto pot
Glasbenik Blaž Avsenik, ki izhaja iz ene najbolj znanih in priljubljenih glasbenih družin pri nas, z mirno zbranostjo in lastnim izrazom gradi prepoznavno avtorsko zgodbo. Svojo pot na sodobni slovenski glasbeni sceni ustvarja s kombinacijo klasične discipline in džezovske svobode.
Pianist Blaž Avsenik, 29-letnik iz Zbilj, danes ustvarja med Ljubljano in rodnim krajem, vendar ostaja trdno zasidran v prostoru, kjer sta ritem in tišina vedno hodila z roko v roki. Njegova pot je jasna, premišljena, brez velikih besed, a z veliko dela. Klavir je nepogrešljiv del njegovega vsakdanjika – instrument, s katerim razmišlja, išče in gradi svoj glas.
Glasba je bila Blažu skozi gene tako rekoč že položena v zibelko, tako da se je njegova glasbena pot začela zgodaj. Starši so ga usmerili h klasični glasbi, pozneje pa so pomembno vlogo odigrali profesorji, ki so znali prepoznati širino njegovega zanimanja. Šolanje je nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ter na Akademiji za glasbo, kjer je klasična disciplina postavila trdne temelje.
V času šolanja se je uspešno udeleževal glasbenih tekmovanj, tudi Tekmovanja mladih glasbenikov Slovenije, osrednjega in najuglednejšega nacionalnega merila za mlade glasbene talente. Na njem je dosegal visoka mesta, kar potrjuje tako njegovo tehnično zrelost kot umetniško prepričljivost že v zgodnjih letih. Večkrat je nastopil tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, kjer se je uveljavil kot zanesljiv in muzikalno zrel pianist v zahtevnem orkestrskem okolju. Ta izkušnja je dodatno poglobila njegovo razumevanje skupnega muziciranja in razširila njegov izraz onkraj solističnega klavirja.
Srečanje z džezom je prišlo nekoliko pozneje, a je hitro odprlo nova vrata. »Klasična šola mi je dala red, tehniko in spoštovanje do glasbe, džez pa svobodo, da vse to uporabim po svoje,« pravi. Prav ta dvojnost – zbranost in odprtost – zaznamuje njegov slog igranja. Klavir dojema kot mogočen, skoraj orkestrski instrument, koncert pa kot telesni napor in hkrati razbremenitev.
Priimek Avsenik v slovenski glasbi pomeni veliko – nosi težo zgodovine, a tudi jasen kompas. Blaž ga sprejema z odgovornostjo in ponosom. Družinska zapuščina mu je bila navdih že v otroštvu, predvsem skozi delo očeta Slavka Avsenika mlajšega in dedka Slavka Avsenika. »Zavedam se, kakšno glasbeno dediščino nosi ta priimek, a hkrati gradim svojo zgodbo,« pove. Družinske vezi ostajajo žive tudi v sedanjosti: s sestrično Moniko sta že nastopila ob posebnih priložnostih.
Sodelovanja ostajajo pomemben del njegovega delovanja. Zasedbe, kot so Batista Cadillac, Funk Fu, Niet in Rok'n'Band, pričajo o žanrski odprtosti. Rock, pop, džez ali pank – zanj gre vedno za isto vprašanje: ali glasba deluje, ali ima energijo. »Žanrov je več, glasba pa je ena,« pravi preprosto. Nedavno je tako ob prehodu v novo leto na prazničnem koncertu v Viteški dvorani gradu Brežice nastopil skupaj z Veroniko Strnad in Marcelom Slakonjo.
Pomemben mejnik v zadnjem obdobju je bil tudi začetek glasbeno-pogovornega cikla Jazz #medvodami. Cilj teh večerov je dvojni – približati džez poslušalcem ter mladim glasbenikom omogočiti prostor za predstavitev in rast. Blaž je bil prvi gost in domače občinstvo je koncert sprejelo z zbranostjo in toplino, kot bi kraj sam čakal na ta trenutek. V program je vključil tudi skladbe očeta in dedka ter ljudsko pesem, ki je vse povezala v domač zven. »Ko igraš doma, ne igraš le not, ampak tudi spomine,« je dejal po večeru, ki je pokazal, da džez v Medvodah ni na obrobju, temveč del širšega kulturnega dihanja.
Ob ustvarjanju veliko poučuje, deluje kot producent in aranžer. V prihajajočih mesecih bo osrednji del njegove energije namenjen projektu z mlado medvoško pevko Niko Svetlin, ki pripravlja svoj prvi album. Tega bo Blaž produciral in na njem tudi zaigral – projekt, ki predstavlja pomemben korak za oba glasbenika.
Ob vrnitvi v domače kraje ga najprej umirijo preproste stvari, kot so bližina narave, voda, ki teče mimo, in kratki, neobvezni pogovori s prijatelji. V takšnih trenutkih se tempo upočasni, misli se razjasnijo in tišina postane prostor, v katerem se znova vzpostavi notranje ravnovesje. Prav tam, med sprehodi po gozdu ali ob reki, se pogosto rodi nova glasbena ideja, še neoprijemljiva, a dovolj močna, da jo kasneje prenese na tipke klavirja.
Novo leto je začel nadvse simbolno, z jutranjim vzponom in smuko na Krvavcu. V popolni megli je iskal sončne žarke in jih tudi našel, kar ni le gorska anekdota, temveč lep odsev njegovega značaja: vztrajnosti, potrpežljivosti in tihe vere, da se na obzorju prej ali slej pokaže jasnina.
Ob začetku novega leta Blaž Avsenik bralcem Gorenjskega glasa želi preprosto in iskreno: da bi bilo leto mirno, radovedno in odprto za dobro glasbo. Takšno, ki gre v srce in pusti sled – brez hrupa, a z dolgim odmevom.
