Selitev v Celje

Jurka še nikoli v življenju ni tako iskreno molila in prosila Boga, naj se je usmili, kot v tisti cerkvi. Bila je še mlada, toda za njo je bilo že toliko trpljenja!

Takole nadaljuje: »Redki so bili dnevi, da ne bi jokala. Smilili so se mi bolniki, ki so bili pogosto prepuščeni na milost in nemilost vzvišenim in včasih tudi zadirčnim zdravnikom.

A sem kar vztrajala. Saj mi ni ostalo drugega. Kam bi pa šla? Domačim nisem bil mar, sina je vzgajala sestra. Po treh letih sem opravila zaključni izpit in dobila naziv medicinska sestra. Prvič so me začeli klicati po imenu, kot bolničarka sem bila pogosto 'ti tam, naredi to ali ono'. Delala sem v treh turnusih, v dom sem prihajala le spat. Potem pa me je glavna sestra poklicala v pisarno in mi povedala, da me premeščajo na kirurški oddelek. Tega nisem pričakovala, saj se nisem počutila dovolj usposobljeno. A ugovarjati si ji nisem upala. Trenutek se mi je zdelo zelo pomemben, zato sem si kupila nekaj zase: milo, ki je prijetno dišalo.

Na glavi sem nosila belo kapo, avionček, kot so mu rekli bolniki. Ko sem si ga je prvič nadela, sem bila strašno ponosna. Medicinske sestre nismo smele nositi nakita. Edino ure na levem zapestju nisem nikoli snela. Bila mi je v drag spomin, saj so mi jo podarile sodelavke ob koncu šolanja.

Vseskozi me je spremljal strah. Bala sem se, da bom naredila kakšno usodno napako. Tolažilo me je le, da me imajo bolniki radi. Vedela sem, kaj pomeni stisniti roko nepokretnemu človeku. Mlajši kirurg, ki se je sicer zmeraj zelo mrko držal, mi je po enem od napornih dežurstev rekel: 'Vi bi morali učiti mlade! V sebi imate nekaj, česar ne najdemo v učbenikih.' Samo vzravnala sem se in se mu v vidni zadregi lepo zahvalila.

Potem pa sem po naključju spoznala Evgena. Bil je kurjač, občasno je pomagal pri dvigalu in pri odvažanju umazanega perila. Dišal je po dimu in kurilnem olju, imel je razpokane roke in pordel nos. Kadar me je pogledal, se mi je zdelo, da me hkrati tudi boža z očmi.

Peljal me je na Pohorje, kjer sem mu pomagala krasti suha polena, ki so ležala po tleh. Dejal je, da to ni nič takšnega, da bodo lastniki še veseli, če jim počistiva gozd. Ni se mi zdelo prav, a si mu nisem upala ugovarjati. Zvečer sva sedela na klopci ob Dravi, on je pil iz steklenice, ki jo je prinesel s seboj, jaz pa sem molčala. Povedal mi je, da je bil v mladosti na prevzgoji, a da ni slab človek, samo nesrečen. Mislila sem, da ga bom lahko rešila iz zablod, če ga bom zadosti ljubila.

Ko sva se poročila, sem bila že noseča. Spolni odnosi z njim niso bili dosti drugačni od tistega, ko sem izgubila nedolžnost. A sem mislila, da tako mora biti. Za sina, ki je odraščal pri sestri, mu nisem povedala. Preselila sem se k njemu, v stanovanje blizu Studencev. Imela sva le sobico. Kuhinjo in stranišče smo si delile štiri družine. Irma, Nevenka in Ivanka so imele vsaka po tri otroke. Ena drugi so jih pazile, ko so bile v službi. Name so gledale s spoštovanjem. Zdelo se jim je, da sem kot medicinska sestra 'nekaj več'. To mi ni bilo prav, a tako je bilo.

Po rojstvu hčerke Natalije sem bila doma le dva meseca. Do bolnišnice sem imela dobre pol ure hoda. Irma, ki mi je največkrat pazila otroka, mi jo je pripeljala v službo kar v vozičku. V čajni kuhinji sem jo vzela k prsim in jo podojila. Naj povem, da sem včasih podojila tudi Nevenkinega sina, ker sama ni imela mleka. Še zanimivost, ki mi veliko pomeni: otroka sta se, ko sta odrasla, zaljubila in na moje veselje tudi poročila.

No, Evgen se je hitro naveličal najinega zakona. Najprej je začel prihajati domov kasneje, kot bi moral. Potem je popival tudi doma. Kadil je kot Turek. Vseeno mu je bilo, če sta se hčerki dušili zaradi dima. Po rojstvu druge punčke se je zelo spremenil. Začela sem se ga bati. Lahko je bil ves dan nežen z dojenčico, zvečer pa je proti košarici, v kateri je spala, zalučal pepelnik, ker mu je zmanjkalo cigaret. Kolegicam na oddelku nisem rekla žal besedice na njegov račun. A se je kljub temu izvedelo. 'Draga tovarišica, tako ne bo šlo več naprej!' mi je rekla glavna sestra. Prejšnji večer me je Evgen surovo pretepel, pa sem bila vsa podpluta. Uredila mi je vse potrebno za selitev v bolnišnico v Celje. Ko sem planila v jok, se je razjezila ter me nahrulila, da to počne v moje dobro. Njen mož, ki je delal v TAM-u, je prišel pome s kombijem. Evgena ni bilo doma, še sreča! Sprva sem nameravala vzeti s seboj tudi poročno sliko, ki je visela na steni, a sem se kasneje premislila. Imela sem srečo v nesreči: stanovanje, ki sem ga dobila v Celju, ni bilo veliko, je pa imelo centralno ogrevanje. Kakšno razkošje! Starejšo punčko sem že vpisala v prvi razred, mlajša pa je bila v vrtcu. Kadar sem delala popoldne ali ponoči, sta se morali kar sami paziti. Še sreča, da se jima ni nikoli nič zgodilo.

V celjski bolnišnici se nisem počutila tako domača kot v mariborski. A sem se z leti vživela v kolektiv. Začela sem tudi peti v ženskem pevskem zboru, naredila sem šoferski izpit in si kupila prvi avto – staro stoenko! O, kako sem bila ponosna nanjo! Zase sem porabila zelo malo denarja, praktično nič. Se pa spomnim nekega torkovega popoldneva, ko me je sodelavka nagovorila, naj jo pospremim po nakupih v Gradec. Prvič v življenju sem si kupila čevlje z malo višjo peto! A sem jih obula samo dvakrat ali trikrat, ker v njih sploh nisem znala hoditi. V Celju sem bila že skoraj šest let, ko sem dobila vabilo, naj se zglasim na sodišču zaradi ločitve. Srečanje z možem, ki je bil že popolnoma zapit, je bilo bridko. Mislim, da me sploh ni več prepoznal. Resno sem se spraševala, kje sem imela pamet, da sem se z njim poročila.«

(Se nadaljuje)