Samo žuljave roke nekaj štejejo

Zorka je hišo podedovala po stricu Bernardu. Pot do te dediščine ni bila samoumevna, ampak je bila polna zapletenih preobratov.

»Upam, da bom zgodbo razložila tako, da jo boste razumeli,« je začela.

»Ko sem bila mlajša, se nisem nikoli obremenjevala z dobrimi in slabimi vplivi, ki so jih imeli nekateri starejši družinski člani name. Četudi sem odraščala v precej nenavadnem okolju, mi je bilo naše sobivanje čisto običajno. Otroci pač poskušamo življenjske muke in težave čim bolje preživeti, ob dobrih stvareh pa uživati.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo življenje v vasi, kjer je odraščal oče s svojimi brati in sestrami zelo podobno tistemu izpred druge svetovne vojne. Hiše so imele le po eno fazo električne napeljave. Četudi bi želeli, niso mogli imeti hkrati vklopljene pečice in pralnega stroja, na primer. Električne žice so bile napeljane pod tanko plastjo ometa, na nekaterih mestih so celo štrlele iz njega. Ded je bil zelo strog možak. Od svojih otrok je zahteval red, uboganje, disciplino. Stric Bernard je bil najbolj nagajiv. Znan je bil po tem, da je bil zelo brihten, hkrati pa jih je imel za ušesi. Že kot otrok je bil precej skopuški. Na vasi so imeli avtomehanika. Pogosto se je izmuznil očetovemu nadzoru in »gazdi« pomagal pri čiščenju delavnice. Tako si je prislužil nekaj dinarjev, s katerimi si je kupil manjši tranzistor. Ko so bratje zato izvedeli, so ga zatožili očetu. Stric ni niti trznil, ko mu ga je zaplenil, le sredi noči je vstal, odvil varovalko in potem s posebnimi kleščami, ki so jih uporabljali električarji, preščipnil več žic, ki so štrlele iz ometa. Kazen, ki je sledila, je bila vzgojna: namesto večerje je klečal v kotu, tudi tranzistorja mu niso vrnili. Za trinajsti rojstni dan si je kupil novega, a tega ni nikomur povedal.

Nekoč sta se s sošolcem dogovorila, da bosta šla lovit ribe. V kamnolomu sta izmaknila nekaj karbida in ga stlačila v pločevinko, nakar sta jo privezala na daljšo palico in vrgla v vodo. Kar nekaj časa se ni zgodilo nič. Stric se je že sezul, da bi zakoračil v potok in pogledal, kaj je narobe, ko je počilo. Ubila sta več deset rib, ki sta jih prodala gostilničarju. Plačal je jima nekaj malega. Bila sta vesela, da sta ostala živa. Zanimivo pa je bilo, da stric Bernard vse do svoje smrti rib ni maral jesti.

Nekoč so poredneži naredili ognjenega zmaja. Nekje so izmaknili staro rjuho, jo napeli čez palice, na 'rep' pa privezali cunjo, ki so jo namočili v petrolej. Ko je zapihal pravi veter, so ga z griča spustili nad strehe. Otroci so kričali od navdušenja, odrasli pa malo manj, saj se je zmaj zagozdil na strehi kozolca ter zanetil ogenj. Gasilci so napisali prijavo, denarna kazen, ki jo je v sinovem imenu dobil ded, pa je družino oskubla do kosti. A strica tudi kazen, ki je sledila, ni izučila. Kmalu je naredil nekakšno raketo, ki je delovala na podoben način kot zmaj. Še danes ne vemo, zakaj je to storil – se mu je kaj zameril župnik ali pa kdo od veroukarjev. 'Poslal' jo je v veroučno učilnico, kjer se je zapičila v napis: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. O dogodku je naslednjo nedeljo pri maši pridigal tudi župnik, s katerim se je stric, ko je malo odrasel, zelo dobro razumel.

Čeprav so bile pridne, delovne roke dedu svetinja, pri stricu ni imel nič proti, da se je odločil za strojno šolo ter se preselil v Ljubljano. Ko ga ni bilo več na čelu vaških zdraharjev, se ni oddahnilo samo družini, lažje so zadihali tudi na vasi. Ob odsotnosti porednega brata pa je prišel do veljave moj oče, ki je bil njegovo pravo nasprotje: priden, delaven in ubogljiv. Stric se je le redkokdaj prikazal doma. Če se je, so se zmeraj sprli. Četudi je z odliko diplomiral, ni bilo to za deda nič vredno. Ob vsaki priložnosti je sinu očital, da sedenje ob knjigah ni delo. Zelo pa je bil ponosen na druge otroke, saj so vsi prišli do takšnih poklicev, ki so izpolnjevali njegov ideal – pridne roke.

A težave s stricem so se v njegovi odrasli dobi le še stopnjevale. Nekoč so o njem pisali tudi časopisi. Skupaj s prijatelji je sredi noči, ko je bilo najmanj prometa, organiziral dirko z motorji po Kačjih ridah. Vse do smrti je bil na ta 'moški', zelo adrenalinski podvig nadvse ponosen. Ko se je zaposlil, bi se moral poročiti, a mu tudi to ni dišalo. O ženskah sicer ni grdo govoril, se je pa vedelo, da jih ni imel za najbolj pametne.

Kar pomnim, sem ga po tihem občudovala. Bila sem še osnovnošolka, ko nas je obiskal v družbi treh moških. Bil je oblečen v jahalno obleko, v kateri je bil videti kot kakšen filmski igralec. Deda je skoraj kap, ko je izvedel, da si je kupil konja, za katerega je skrbel eden od članov konjeniškega kluba iz Komende, ki smo ga tudi pri nas dobro poznali. Bil je ravno osmi marec, ki ga kot verna družina nismo praznovali. Sestram in svakinjam je prinesel rdečo vrtnico, eno je podaril tudi meni, in to z besedami: 'Moji najljubši nečakinji!' Po njegovem odhodu se je ded zgražal, moj oče pa mu je vdano pritrjeval.

Morda me tisti, ki so navajeni, da se družinske težave pometajo pod preprogo, ne bodo razumeli. Takšne predsodke sem že zdavnaj prerasla. Če rečem, da mi je šla dedova 'diktatura' na živce, je to dejstvo in nič drugega. Že v dijaških letih sem v sebi predelala hlad, ki so ga starši in ded čutili do mene. Po svoje deda celo razumem. Nikoli me ni maral, saj je pričakoval, da se mu bo kot prvi rodil vnuk; no, namesto njega sem pa jaz prijokala na svet! 'Uscanka', na katero je gledal s prezirom, je bila, da bi bila tragikomedija popolnejša, tudi po videzu zelo podobna Bernardu.«

(Se nadaljuje)