S punčkami razveseljuje otroke

Danes 76-letna Binca Lomšek iz Radomelj se je po upokojitvi in bolezni ponovno rodila. Do takrat je delala, živela in se razdajala predvsem za druge. Ko je zbolela, si je rekla: »Ne, na tisti svet me pa ne boste spravili. Zdaj bom pa jaz sama sebe postavila na prvo mesto.« Prisluhnila si je in začela se je oglašati njena ustvarjalna žilica. Danes je aktivna na več področjih, vpisala se je na tečaj slikanja in fotografije, znova je obudila veselje do šivanja. Poimenovala se je Kresnična Binca in izpod njenih rok so leta 2005 začele prihajati prve punčke, ki so romale za dober namen. Sprva za Unicef, že trinajst let pa vsako leto otrokom iz socialno ogroženih družin preko Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje podari po 40 punčk. Prav vsaka ima svoje ime, svoj rojstni list, in vse to si Binca vestno zapisuje v posebno knjižico. Od lani, ko se je poslovila njena prijateljica Anita Ogulin, imajo vse punčke po dve imeni. Prvo je Anita.

Od malega prosila za krpice

Binci Lomšek življenje že od otroštva ni prizanašalo. Od malega je morala trdo delati, za otroške vragolije ni bilo časa. Pa je vendarle v njej tlela sila, da si je sem in tja drznila čez mejo, da ni vedno samo pokimala in sledila navodilom. Spominja se, kako zelo si je v času, ko so dekleta nosila krila, ona želela hlač. V omari je opazovala očetovo obleko in se nekoč odločila, da si njegove hlače prikroji po svoji meri. »Seveda sem bila tepena, a splačalo se je. Imela sem hlače in lahko sem šla drsat,« se spominja v smehu. Kot deklica je redno hodila k sosedi šivilji prosit za »krpice«, takrat je bil vsak košček blaga zlata vreden. Danes ni več tako, obleke so »potrošna roba« in to jo kar malo žalosti. »Skrb za naravo me je od nekdaj motivirala. Tudi svojim hčerkam sem večino oblekic sešila sama,« pravi Binca.

Vse njene punčke so trajnostne, narejene iz odvrženega tekstila. In vsaka je svoj unikat, za katerega porabi vsaj 30 ur dela. Včasih ji kakšna posebej priraste k srcu, eno tako je podarila Aniti Ogulin: »A ni prav dolgo ostala pri njej, hitro je našla dom pri enem izmed otrok. Kam romajo moje punčke, ne vem. A meni je dovolj, da vem – kot mi je pogosto povedala Anita –, da so jih otroci veseli in da jih močno stiskajo k sebi.« Ustvarja po navdihu, najbolj produktivna je takrat, ko je slabo vreme. Ko je sončno, pa nabira ideje in energijo v naravi, s psičko Rubi v košarici se radi odpravi na kolo, včasih je veliko časa preživela tudi v hribih.

Vsaka igračka nosi svojo zgodbo

Binca Lomšek šiva tudi druge igračke, včasih tudi kakšnega fantička, leta 2017 je izpod njenih rok prišla prva peterka košarkarske ekipe! Prav vsak podarjen kos nosi svojo zgodbo, ene med njimi naša sogovornica ne bo nikoli pozabila. »Pred leti sem za otroke 3. nadstropja Pediatrične klinike, ki se borijo z rakom, šivala klovne. Ena deklica – spomnim se, da je dobila klovna po imenu Zoki – je le nekaj dni zatem umrla. Pisala mi je njena mama in mi v pismu sporočila, da ga je vzela s seboj.«

Če osreči enega samega otroka, pravi naša sogovornica, so njeno delo in številne prostovoljne ure poplačane. Njena življenjska mantra je enostavna: »Jaz mislim, da če komu lahko kakorkoli pomagam, to enostavno moram narediti.«