Roman o opatinji in klarisah

Slovenski pisatelj Ivan Sivec v zgodovinskem romanu Dorotejine solze razgrinja bogato in pretresljivo zgodbo klaris iz Samostana Mekinje pri Kamniku, s poudarkom na najbolj prepoznavni, dobrotljivi in duhovno razgledani opatinji Doroteji Sidoniji Gallenberg, ženski, ki je s svojo modrostjo, dobroto ter duhovno širino zaznamovala zgodovino Kamnika.

Delo odpira pogled v večstoletno samostansko življenje, ki je bilo v slovenskem leposlovju pogosto prezrto, čeprav so bili samostani pomembna duhovna središča, izobraževalni centri, gospodarske in kulturne enote.

V romanu so prikazane osupljive zgodbe bogatih plemkinj tako po duhovnih prednostih kot pomanjkljivostih. Srhljive so predvsem zgodbe o protestantski odpadnici, ločitvi po srednjeveško, zamolčani ljubezni, rudniku zlata, zeliščarskem čudežu in skrivnostih sv. Primoža. V romanu vzbujata posebno pozornost polihistor Janez Vajkard Valvasor in oče slovenske besede Primož Trubar.

Pripoved združuje zgodovinska dejstva, legende in literarno domišljijo ter odpira manj znano poglavje slovenske zgodovine. Je hvalnica mekinjskemu samostanu in bližnjemu mestu Kamnik. Dorotejine solze so enajsta knjiga Ivana Sivca iz zbirke Slovenske grajske zgodbe.

Spremne besede so v knjigi, ki je izšla na dobrih tristo straneh in je obogatena tudi s fotografijami, napisali dr. Damjan Hančič, župan Občine Kamnik Matej Slapar in direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek. Ti so na nedavnem literarnem večeru v mekinjskem samostanu ob predstavitvi Dorotejinih solz tudi nagovorili prisotne.

Direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek je imela topel uvod in poudarila kulturno dediščino Samostana Mekinje. Nekaj besed je povedala tudi o avtorju Dorotejinih solz. »Ivan Sivec je eden najbolj prepoznavnih slovenskih avtorjev, ki s svojo pisavo navdušuje mlade in odrasle bralce. Njegova dela pogosto združujejo zgodovinske dejavnike z napeto pripovedjo, bogato z liki, ki so živi in pristni. Sivec je pisatelj, ki nas popelje v preteklost, hkrati pa nas uči o človeških vrednotah in izzivih, ki so univerzalni in brezčasni. Dorotejine solze so njegovo 198. delo, sem zasledila. Pravi, da v romanu spoznavamo svet samostana, čustva njegovih prebivalcev in zgodbo, ki nas uči in hkrati prevzame s svojo zgodovinsko verodostojnostjo.«

Župan Kamnika Matej Slapar je podprl nastajanje in izdajo romana, saj je v njem prepoznal pomemben del kulturne dediščine ter poklon zgodovini Kamnika. Avtorju romana se je tudi zahvalil, da je zgodbo zapisal.

Verodostojnost in domišljija

Poglobljen pogled in širši kontekst romana, zgodovinski okvir je dodatno osvetlil dr. Damjan Hančič, avtor knjige Klarise na Kranjskem ter izjemen poznavalec tega reda. »Glede na ves pomen, ki ga je imela ta opatinja tako za samostan kot okolico, je prav, da je njen lik končno našel tudi literarno upodobitev v pričujočem literarnem delu, zgodovinskem romanu priznanega slovenskega pisatelja Ivana Sivca, ki glede na to, da prihaja iz Most pri Komendi, sodi med bližje sosede mekinjskega samostana,« je dejal ter poudaril, da si je Sivec, čeprav delo temelji na skrbno preučenih zgodovinskih dejstvih, lahko glede na žanr – gre namreč za roman – pri pisanju dovolil več umetniške svobode. Dr. Hančiču je všeč tudi, da je v delo vpletel drobce iz etnografsko-pripovedovalnega izročila iz mekinjske širše okolice. »Kljub temu pa gre za odlično simbiozo arhivsko dokazljivih dejstev in dodanih domišljijsko-literarnih primesi, kar daje delu novo dimenzijo in širi vedenje o tej pomembni mekinjski opatinji tudi med širši krog slovenske publike, ki je brez tega zagotovo ne bi spoznala,« je še dodal.

Ivan Sivec je v nadaljevanju pojasnil, da je roman nastajal na podlagi dolgoletnega zanimanja za lokalno zgodovino in raziskovanja, tudi s pomočjo strokovnjakov in pogovorov z redovnicami. Delo je zasnoval kot pripoved o življenju opatinje Doroteje Sidonije Gallenberg od rojstva do smrti, pri čemer prepleta zgodovinsko verodostojnost z literarno domišljijo. Razložil je tudi, da je takšen roman, ki je napol leposlovno in napol strokovno delo, najtežje napisati; pa tudi klarise predstavljajo že same po sebi precej zaprt redovniški sistem, je poudaril. Roman zgodovinske stvari lažje prikaže, določene stvari pa je zapeljal malce simbolično, je povedal. Nekako so Dorotejine solze tudi oddolžitev ženi, ki je iz Kamnika, in sta se tu veliko sprehajala, je bil iskren z občinstvom.

Kamnik, raj pod planinami

Za zaključek pa so se na predstavitvi romana na prav izviren način poklonili Kamniku, ki ga roman časti kot zemeljski raj pod Kamniškimi planinami – s pesmijo. Ob romanu je namreč Sivec napisal tudi hvalnico Kamnik, raj pod planinami. V nekaj besedah smo izvedeli še, kako je prišlo do uglasbitve te pesmi. Poklical je na občino, je pojasnil, in rekel, da je napisal pesem, za katero meni, da bi lahko dobro zvenela. Kar naravnost jih je povprašal, ali imajo koga, ki bi jo uglasbil. Odgovor se je glasil, da imajo – in še iz Mekinj je doma. Tako je akademski glasbenik Matic Smolnikar uglasbil pesem Kamnik, raj pod planinami, ki sta jo s Tejo Poljanšek na literarnem večeru ob spremljavi kitare v duetu tudi premierno izvedla.