Rokovnjači niso bili junaki

Duplje – Pogovor z avtorjem je razkril, da njegovo zanimanje za rokovnjače sega daleč nazaj. Kot je povedal, se je z njimi prvič srečal že kot študent slovenistike, pred več kot šestdesetimi leti, ko je napisal igrico o rokovnjaškem življenju. »Seveda pa sem se srečal tudi z Jurčič-Kersnikovo povestjo Rokovnjači, ampak se mi je zdela preveč romantična,« je dejal. Pojasnil je, da doslej v slovenskem prostoru ni bilo niti ene celovite monografije o rokovnjaštvu, zato je gradivo zbiral desetletja in knjigo leta 2024 izdal v samozaložbi. Pri raziskovanju si je zadal nalogo, da napiše resnico o rokovnjačih. Kot je dejal, jih marsikdo predstavlja kot neke vrste slovenske robine hoode, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim, vendar zgodovinski viri tega ne potrjujejo. Po njegovih besedah gre za socialno zgodbo skupin ljudi, ki niso želeli delati, temveč so živeli na račun drugih. Kradli naj bi vsem, tudi revežem, in nikjer ni najti zapisa, da bi komu namenoma storili dobro. »Nič ni romantičnega v rokovnjaštvu,« je bil jasen avtor.

Nevidni zaradi noči

Rokovnjaštvo se je po njegovih ugotovitvah pojavljalo že v 14. in 15. stoletju na Primorskem, vrhunec pa doseglo v 18. in predvsem 19. stoletju. Središče njihovega delovanja so bili gorenjski gozdovi, pa tudi območje južno pod Kamniškimi planinami vse do Solčavskega, kjer so nepregledni gozdovi nudili zavetje. Prisotni so bili skoraj v vseh slovenskih pokrajinah, razen v Prekmurju, kjer zaradi pomanjkanja gozdov niso imeli ustreznih skrivališč. »Ime rokovnjači izvira iz prepričanja, da če bodo imeli pri sebi v brinovem dimu posušeno rokico nerojenega otroka, da bodo nevidni. Nevidni pa so bili zaradi noči,« je pojasnil avtor. Njihova oprava je bila temna, pogosto črna ali temno rjava, kar jim je omogočalo, da so se ponoči lažje zlili z okoljem. Organizirani so bili vojaško, imeli so poveljnika in jasno razdeljene naloge. »Najraje so kradli živež. Kradli so selektivno – enkrat v eni vasi, drugič v drugi,« je prepričan Brojan. Pojasnil je tudi, da so jih preganjale tudi tuje oblasti, kar kaže, da je šlo za resen varnostni problem. Po njegovih besedah so bili rokovnjači za slovenski narod prej nadloga kot junaki, saj so ogrožali vsakdanje življenje prebivalstva. »Bili so šiba božja za naš narod.« Ob tem je Brojan povedal tudi, da v Dupljah gojijo realno podobo o rokovnjačih – zanje je to realen zgodovinski spomin, ki temelji na zapisani, ne idealizirani podobi.

Županu štekljača

Poseben pečat večeru je dal zaključni prizor. Avtor se je preoblekel v rokovnjača in uprizoril njegov prihod v vas. Oblečen v temna oblačila, s klobukom in z mogočno štekljačo – okovano palico – v roki je nazorno prikazal, kako so rokovnjači vzbujali strah med prebivalci. Štekljačo je na koncu podaril nakelskemu županu Ivanu Megliču. »Tisti, ki smo že imeli možnost pogledati ali celo prebrati knjigo, smo bili navdušeni nad vsebino, ki je bogato dopolnjena z dokumentarnim gradivom,« je ob tem dodal župan, ki je tudi sam pomagal z zbiranjem gradiva. Avtorju je namreč pomagal z dokumentarnim gradivom, ki mu ga je pred smrtjo odstopila Marija Cvetko, ki je zvesto zbirala vse, kar se je nanašalo na zgodovino vasi.