Risba v svetlobi barv

Kranj – Kranjčani, ki spremljamo likovno ustvarjalnost v domačem mestu in širšem okolju Gorenjske, likovno govorico Alenke Kham Pičman v njeni enkratnosti in samosvojem slogu štejemo za eno najprepoznavnejših. Pogosto je prav takojšnja prepoznavnost avtorja v njegovem delu tista, ki umetnika v nekem okolju postavlja na posebno mesto. A preden je njeno likovno ustvarjanje doseglo ljubitelje umetnosti, je Alenka Kham Pičman imela neko drugo življenje, kot je v nagovoru ob odprtju razstave dejal ddr. Damir Globočnik, kustos tokratne razstave.

»Ko sem spoznal gospo Alenko, si nisem niti predstavljal, da je pred slikarsko diplomo in grafično specialko pripadala nekemu drugemu, prejšnjemu času in je bila učenka zadnje generacije študentov arhitekta Jožeta Plečnika, po končanem študiju pa je v arhitekturi tudi desetletje in več delovala,« je svoj osebni spomin na umetnico poudaril Globočnik in dodal, da je zato obvladala arhitekturno risbo. »V osemdesetih letih pa se je, tako sam razmišljam, odločila spojiti slikarstvo in arhitekturo. Tako v njenih delih zaznamo recimo neko arhitekturno krajino v skici, risbi, na način, kot bi nek motiv zajel arhitekt, vse drugo, kar je barvno, pa je slikarstvo. Je pa sicer takoj po akademiji svojo umetniško pot začela s ciklom jedkanic, akvatint in risb, ki ga je poimenovala Kokrški log, po delu Kranja, kjer so si Pičmanovi osnovali dom.«

Alenka Kham Pičman je bila rojena leta 1932 v Ljubljani kot prva treh hčera arhitekta in inženirja Lada Khama. Diplomirala je leta 1956 na Tehniški fakulteti v Ljubljani pri prof. Jožetu Plečniku z nalogo Ribja brv čez Ljubljanico in ureditev Ribjega trga. Kasneje je študirala še na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Gabrijelu Stupici in Maksimu Sedeju. Diplomirala je leta 1975, leta 1979 pa je zaključila še podiplomski študij grafike pri profesorju Marjanu Pogačniku.

Po diplomi je delovala v različnih arhitekturnih birojih, konec petdesetih let tudi na Švedskem, Danskem, po vrnitvi v Slovenijo je delovala kot projektantka notranje opreme, bila je profesorica in oblikovalka tekstilij, študijsko je potovala po skoraj vsej Evropi, ZDA, Kanadi ... Svoje slike, risbe in grafike je razstavila na več kot petinpetdesetih samostojnih razstavah doma in v tujini.

Od Skandinavije do Mediterana

Izbor del na razstavi temelji na ključnih prelomnicah ustvarjanja Alenke Kham Pičman. »Na razstavi smo izpostavili zreli slikarski opus: zgodnje ekspresivne portrete z elementi magičnega realizma, prvič predstavljeni cikel Metamorfoze (2004), kjer se osebni spomini preoblikujejo v subtilno povezavo med kozmičnim in erotičnim, ter pozna dela iz ciklov Premantura in Pristajanja (2014–2016), kjer se njen izraz izčisti v svetlobno in linijsko jasno slikarsko govorico,« je o izbranih delih za razstavo povedala slikarkina hči Norma De Saint Picman in dodala: »Zgodovinsko gledano smo se, zlasti v katalogu, poglobili v njene začetke na seminarju Jožeta Plečnika ter v zgodbo neuresničene Ribje brvi. Pomemben poudarek ima tudi njeno skandinavsko obdobje (Uddevalla, København, Helsinki), ki je odločilno oblikovalo njen odnos do arhitekture, svetlobe in materiala, pa tudi njene kasnejše povezave s tekstilno industrijo.« Razstava vključuje tako dokumentarne elemente kot dialog s preteklimi projekti ter umestitev v aktualni kontekst in prihodnost. V ta okvir sodita tudi Normin video Med svetlobo Skandinavije in Mediterana, zasnovan kot preoblikovan kolaž treh preteklih razstav (Sobivanja, 2011; Paralele – Emona, 2016; Artes Dei, 2020), ter njeno delo Hommage to Alenka Kham Pičman and Koyo Kouoh (2025), dvojni portret dveh izjemnih žensk.

Kot poudarja slikarkina hči, razstava pokaže materino izjemno notranjo moč in radovednost – predstavlja jo kot kot arhitektko, ki je razumela severnoevropski modernizem, in kot slikarko, ki je to izkušnjo preoblikovala v lasten, avtonomen likovni jezik. Njeno delo povezuje principe skandinavske preprostosti in humanosti s slovenskim prostorom, hkrati pa odpira vprašanje pogosto prezrtih ustvarjalk. »V tem smislu razstava deluje zelo aktualno, tudi v luči razmislekov, kot jih je razvijala kuratorka Koyo Kouoh v konceptu In Minor Keys – o tišjih, a izjemno pomembnih glasovih umetnosti.«

K razstavi je muzej izdal tudi ličen katalog, katerega koncept je pripravila Norma De Saint Picman, ki je vanj vpletla tudi materine vtise o njenem ustvarjalnem in zasebnem življenju, ki jih je zapisovala in posnela med letoma 2022 in 2024.

»Kot hči razstavo doživljam zelo ganljivo, hkrati pa kot pomembno umetnostnozgodovinsko umestitev njenega opusa. Mislim, da bi bila Alenka iskreno vesela razstave v prostorih Mestne hiše Gorenjskega muzeja, še posebno v poznogotski Stebriščni dvorani, kjer njena dela izčiščenih linij in barv zares zaživijo v dialogu z arhitekturo prostora,« je dodala sogovornica in se zahvalila ddr. Damirju Globočniku, ki je postavil razstavo, s katero vzpostavlja jasno in občutljivo naracijo ustvarjanja njene mame, ter direktorici Gorenjskega muzeja Jani Babšek za podporo in oblikovalki Barbari Bogataj za oblikovanje kataloga. Razstava je na ogled do konca maja.