Silvo Zevnik je rezbariti začel v pokoju, prej z lesom ni imel stika. / Foto: Peter Košenina

Silvo Zevnik je rezbariti začel v pokoju, prej z lesom ni imel stika. / Foto: Peter Košenina

Rezbari grbe slovenskih občin

Silvo Zevnik je v pokoju našel nov konjiček. Učiti se je začel rezbarstva. V kletnih prostorih ima svoj delovno-ustvarjalni kotiček, v katerem v zadnjem obdobju izdeluje slovenske grbe. V zbirki jih ima že skoraj štirideset. Eden prvih je bil domači, medvoški. Na začetku je rezbaril sovice in eno poslal tudi predsednici države, ki se mu je zanjo pisno zahvalila.

V pokoju marsikdo najde nove konjičke, o katerih prej sploh ni razmišljal. Med njimi je tudi 81-letni Silvo Zevnik iz Preske v medvoški občini. Lotil se je rezbarjenja.

Od rož, sov ... do grbov

Ko smo ga obiskali, je izpod njegovih rok nastajal grb Občine Naklo, ki mu bo vzel od petnajst do dvajset ur dela. V zadnjem obdobju se je namreč posvetil rezbarjenju grbov slovenskih občin. Teh je več kot dvesto, izdelal jih je že blizu štirideset, ki so izobešeni na steni hodnika. »Na začetku sem delal rože, živali, ure, vinskega kralja ter manjše izdelke za rojstne dneve in podobne priložnosti, na primer sovice. S tem sem začel, sedaj pa delam samo grbe slovenskih občin in nič drugega. Za rezbarjenje grbov sem se odločil pred kakšnim letom ali morda letom in pol. Ko sem naredil slovenski grb, ljubljanskega in medvoškega, me je to zelo pritegnilo. Grbi so nekaj posebnega – imajo zgodbo, simboliko in tudi tehnično so kar zahtevni. Ugotovil sem, da me to veseli bolj kot karkoli drugega,«« je pojasnil.

»Ta moj konjiček je prišel iz nič. Ampak očitno imam nekaj talenta in je bil že čas, da sem ga začel razvijati. Samo voljo je treba imeti – pa vse gre.«

Prvi korak je izbor grba. »Žena mi na računalniku pokaže slike grbov slovenskih občin in potem ga izberem. Pozoren sem predvsem na to, da mi je grb vizualno všeč. Ni pomembno, katero občino predstavlja, temveč to, da me pritegne, da je zanimiv za rezbarjenje. Nekateri grbi so zelo preprosti, drugi pa izredno zapleteni. Med seboj se zelo razlikujejo, me pa mikajo, so mi lepi, zanimivi,« je povedal. Uporablja lipov les, za katerega pravi, da je najbolj primeren, saj ni pretrd, vseeno pa delo z njim zahteva moč in natančnost. »Iskat grem deske, jih dam pooblati, da so bolj ravne, doma s krožno žago​ les okrog obrežem na fino, oblikujem in les je pripravljen za nadaljnjo obdelavo. Običajno je debel od dva in pol do tri centimetre. Les ti hitro pokaže, ali delaš prav ali narobe. Če režeš v napačno smer, se cefra. Če režeš v smeri rasti, je gladek. Tega se ne da naučiti iz knjig – to pride s prakso, z leti,« je opisal. Poudaril je, da so pri rezbarjenju najpomembnejši noži. »Ti morajo biti brezhibno nabrušeni, rezilo spolirano. Če nož ni oster, ne reže. To je osnova. Imam tudi brusilni stroj, brez tega prav tako ne gre.«

Na steni zmanjkuje prostora

Ko je zaključeno rezbarsko delo, prideta na vrsto barvanje in zaključna obdelava, pri čemer mu pomaga žena Marija, ki je tudi umetnica, saj slika, riše ... Znanje redno pridobiva pri Renati Grmovšek. Imata vsak svoj atelje, vsak na svojem koncu hodnika. Ko je grb pobarvan in polakiran, gre na steno. Večino jih obdrži, je pa v zadnjem času naredil dva, ki bosta šla v radovljiško občino. Glede na to, da je v Sloveniji več kot dvesto občin, mu grbov še ne bo zmanjkalo. »Ne računam pa, da bi izdelal vse. To je preveč dela, poleg tega mi bo na steni hodnika zmanjkalo prostora, da bi jih lahko še prav veliko izobesil. Je pa lepo, da visijo, da so na ogled, namesto da bi imel nekje zložene enega na drugega. Nekaj jih bom pa zagotovo še naredil, potem bom pa videl, kako naprej.«

Z rezbarjenjem in nasploh z delom z lesom se prej nikoli ni ukvarjal. »Ko sem bil še v službi, za kaj takega sploh nisem imel časa. Ko sem se upokojil, sem hitro ugotovil, da ne morem kar sedeti pri miru. Moral sem nekaj početi. In potem sem se odločil za rezbarjenje. Tako se je nekako začelo – in me je čisto potegnilo. Za to delo moraš imeti potrpljenje in očitno sem ga v življenju nekaj nabral. Moj svak rezbari in se udeležuje tudi tečajev. Tudi sam sem šel na dva, tri, a sem hitro ugotovil, da to ni zame. Rekel sem si, da kar bom ustvaril, bom ustvaril doma, v svojem miru. Največ mi je dala praksa,« je predstavil. Prizna, da mu vedno tudi ne gre vse po načrtih. »Zgodi se, da se kakšen kos odkruši, ko je delo že skoraj pri koncu. Takrat vzamem lepilo in poskusim stvar rešiti. Se da, ampak pomeni dodatno zamudo.«

Sova za predsednico države

Na začetku je izdeloval sove. In ena je našla prav posebno mesto. »Eno sovo sem poslal predsednici države Nataši Pirc Musar. Na televiziji sem videl, da ima v kabinetu na mizi sove, in sem si rekel – pa ji bom eno poslal. In sem ji jo. Kakšen teden kasneje sem dobil zahvalo. Nisem mogel verjeti. Napisala je, da je sova že na mizi v kabinetu. To mi je dalo ogromno energije za naprej,« je zaključil.