Religije Avstro-Ogrske

Medtem ko je bila večina prebivalstva Avstro-Ogrske katoliške oziroma v Galiciji deset odstotkov judovske vere ter v Bosni-Hercegovini ena tretjina prebivalstva muslimanske vere – in je to v času miru povsem delovalo – so vera, še bolj pa jeziki postali velika ovira pri vsakdanjem življenju na fronti. To v celoti izhaja iz knjige dr. Tamare Scheer Die Sprachenvielfalt in der österreichisch-ungarischen Armee, 1867–1918 (Jezikovna raznolikost v avstro-ogrski vojski).

Pomanjkanje duhovnikov je bilo čutiti že ob začetku vojne, nato pa je še občutno naraslo. Od približno 3000 katoliških duhovnikov jih je 150 pristalo v ujetništvu, 51 je bilo hudo ranjenih, 53 pa ubitih. Kot poroča duhovnik Benno Kobal, ki je govoril nemško, slovensko in nekoliko hrvaško, je bilo septembra 2016 za 28. pehotni regiment predvidenih od 12 do 22 katoliških duhovnikov, dve leti pozneje pa samo še osem za več tisoč vojakov vseh ver. V njegovi enoti sta bila, kot piše, še en rimskokatoliški duhovnik in en pravoslavni, grškokatoliški je bil bolan, neki drug katoliški duhovnik pa je bil na počitnicah. Verske obrede so tako opravljali on sam, Franc Beranek, ki je govoril nemško, češko in nekoliko slovensko, Richard Zorn, ki je znal nemško in češko, ter imam Hazif Salih Hotić, ki je govoril hrvaško, arabsko, turško in perzijsko ter razumel malo nemščine.

Težave v zvezi z znanjem jezikov rekrutov in oficirjev sem deloma že opisala v prispevkih Podmaršal Tomše, Teta Anica ter Jeziki Avstro-Ogrske. Deficit duhovnikov je bilo pa najbolj občutiti v lazaretih oziroma vojaških bolnišnicah, saj je znanje jezikov tam velikokrat odločalo med življenjem in smrtjo. Umirajoči vojaki so prosili tovariše, naj v njihovem imenu pišejo svojcem. Če niso poznali jezika, so bila takšna pisma zelo neosebna. Latinščina je postala lingua franca med duhovniki in zdravniki, tudi marsikateri oficir se je je učil v gimnaziji.

Rok Stergar piše, kako so oficirji redno sodelovali pri slovenskih praznovanjih, da bi pokazali svoj nevtralni odnos do različnih narodnosti. Tako oficir Rudolf Giay opiše prizor iz decembra 1914 v bosanskem mestu Bratunac. Z drugimi oficirji so na povabilo imama odšli v mošejo. Imam je pridigal v hrvaščini, sklenil pa je v nemščini, pomešani z lastno materinščino: »Pfui Srbi, Abzug Rusija, Živio Car Franjo Josip!«

Vojne ujetnike iz Avstro-Ogrske so velikokrat ločevali po narodnosti oziroma so vsaj tiste, ki so jih imeli za Nemce ali Madžare, oddelili od drugih. Katoliški vojaški duhovnik Johannes Legler se spominja, kako je papež vojnim ujetnikom v Italiji podaril 60.000 biblij v nemškem, madžarskem, češkem, poljskem in rutenskem jeziku.

Katoliški duhovnik Karl Drexel, ki je nekaj let preživel v ujetništvu v Sibiriji, v svojih spominih omenja velik križ, ki so ga ujetniki postavili na internem pokopališču. Na štirih straneh tega križa so bili napisi v nemščini, madžarščini, rutenščini in ruščini. Vsi ujetniki so poslušali, ko je Drexler imel pridigo v nemščini, neki drug ujeti duhovnik v romunščini, protestantski pastor pa jo je sklenil v madžarščini.

Avgusta 1916 je 27-letna grofica iz rodbine Kinsky, šesti otrok od devetih, kot medicinska sestra Rdečega križa potovala po Rusiji, ko je obiskovala vojne ujetnike. V dnevniku opiše prizor iz tedanjega Petrograda (nato Leningrad, zdaj Sankt Peterburg), ko je bil kapetan madžarskih domobrancev Honvéd ganjen do solz, da je lahko z njo govoril romunsko, saj je poznal le ta jezik. Neki drugi ujetnik piše, kako je šla Nora Kinsky skozi dvorano, vsakomur stisnila roko in začela govoriti madžarsko.