Rada ima filme s počasnim tempom

Ko vam je direktorica Kraffta Maja Sever ob posebni omembi strokovne žirije čestitala na odru letošnjega festivala, smo si lahko ogledali sekvenco s konca filma, ko po ulici pridete na stari most v Čedadu, se nagibate čez zid in se zazrete v globino. O čem ste takrat razmišljali?

Pravzaprav se ne spomnim zares dobro. Šlo je za gradacijo scene. Najprej smo imeli dvominutni kader, ki je bil kasneje rezan. Je pa ta zaključek z mostom mogoče nekoliko ovit v misterij. Lucija hodi po ulici, sliši neke glasove, pride na most, kjer se grozno počuti ... Veliko gledalcev je reklo, da kader nagovarja neko suicidnost, ampak sama tega nisem zares začutila. Motiv mosta mogoče deluje bolj kot motiv nekega skoka v vodo, v neko novo osebnost. Na koncu filma se, potem ko Lucija vstane iz vode, ta preporod tudi zgodi. Najbrž sem takrat čutila predvsem neko notranjo razburjenost.

Vse od februarskega uspeha na Berlinalu naprej so potekale projekcije in predstavitve filma po Sloveniji in na festivalih v tujini. Na nekaterih ste bili tudi sami prisotni, recimo na Krafftu v Kranju. Kako ste občutili reakcije gledalcev?

Odzivi gledalcev so zelo pozitivni. Bila sem presenečena, da ljudje film zelo razumejo in ga jemljejo takega, kot je. Veliko jih je pristopilo k meni, bili so ganjeni, očarani, najlepše pa je videti in tudi lepo je slišati, ko ti povedo, kako so se poistovetili z Lucijo in njeno zgodbo. Nekateri celo rečejo, da je to njihov najljubši slovenski film. Niti še ne dojemam, kako velika stvar je naš film, sem pa zelo ponosna nanj in na to, da nam je res uspelo.

Film ste snemali poleti 2023, ko ste imeli komaj 16 let. Kako so na vas vplivali tako profesionalni igralci kot recimo izbrane pevke iz različnih pevskih zborov?

Osrednji moji soigralki sta bili z AGRFT in sta imeli svoja načina, kako se lotiti vlog, kako jih razčleniti in podobno. Jaz sem vse počela na novo in sem zato veliko delala z režiserko Urško Djukić in Natašo Burger, ki je bila moja trenerka igre. Soigralki sta tako imeli povsem drugačen princip dela kot jaz, ki sem bila naturščica, zato nisem veliko jemala od njiju, sem se pa vseeno marsikaj naučila. Recimo to, kako se pripravljati na igro med posameznimi scenami in sploh kako razmišljati o filmu. Če tega nikoli nisi počel, je vse novo.

Tako kot filmska Lucija tudi sami pojete v zboru?

Ne, v zboru ne pojem, igram pa violončelo, saj obiskujem Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani. V naslednjem šolskem letu grem v četrti letnik. Imam posluh in teoretično obvladam glasbo, a se mi zdi, da nikoli nisem bila preveč za petje. Petje je bilo kar težko breme zame, zato sem kar precej vadila z našo zborovodkinjo Jasno Žitnik, da sem se naučila pravilno delati s prepono in podobno.

Koliko ste se prepoznali v tematiki, ki jo obravnava film, ste lahko preslikali določene situacije tudi iz svojega odraščanja?

Kar se tiče družine, prihajam iz zelo drugačnega, bolj sproščenega okolja kot filmska Lucija. O tem govori že dejstvo, da je moja mami vedela, o čem govori film, a me je vseeno podpirala pri mojem angažmaju. Ona je tudi našla poziv na avdicijo. Mislim, da se lahko vsaka ženska poveže s filmsko zgodbo in neko krivdo, ki jo imamo do sebe, lastnega telesa ... In tudi lastnega sramu, kako se moramo kot mlado dekle obnašati. Ali delaš prav, ko ti nekdo reče, da si pridna punca. Ampak to, kar imajo ljudje za pridno, ni vedno to, kar sama želiš biti – recimo biti tiho in ne povedati svojega mnenja. Če že pogledate v šoli, punce, ki pridno sedijo v svoji klopi in so tiho, so pridne punce, če so taki fantje, pa veljajo za nesocialne.

Kakšne filmske zgodbe oziroma filme kot take pa imate vi najraje?

Všeč so mi filmi o ljudeh in tistih najbolj čudnih ali pa najbolj zanimivih prvinah, ki jih ljudje imamo. V filmu je zanimivo videti, kako se obnašamo ali pa kako pripovedujemo nekatere stvari. Deluje tako zelo resnično, da to lahko začutiš. Tudi zato mi je bil film Kaj ti je deklica tako zelo blizu. Moj tip filma je tako imenovani slower paced movie (film s počasnim tempom). Idealno je, če je v filmu še prava atmosfera in je dobra kamera.

Film najbrž čakajo še različni filmski festivali. Je pri vas že nekako »pospravljen«?

Po Berlinu smo šli po Sloveniji na lokalne premiere, zdaj jih nadaljujemo. V začetku junija je bil film prikazan na festivalu Tribeca v New Yorku, pa v Sydneyju in v Romuniji, danes sem prispela z mediteranskega filmskega festivala v Splitu, sledi festival v Pulju ... Film še kako traja.

Vas filmska igra zanima tudi kot poklic?

Pravkar sem končala maturo na walfdorski šoli, čaka me še zadnji letnik violončela na KGBL. Letos sicer še ne, ampak se bom najbrž res usmerila v igro in v film, ker vem, da bi to rada počela. Seveda je na temo šolanja v tej smeri še kar nekaj vprašanj. Mogoče bom šla v tujino, a še ne vem natančno, kam, saj se s tem v zadnjega pol leta zaradi šole in mature res nisem imela časa ukvarjati. Pred menoj je poletje in čas, da se odločim in pripravim. Film me zelo zanima, želim ustvarjati na tem področju, pa naj bo to igra ali delo za kamero. Sem še mlada in vse se lahko spremeni.