Prve orglice in grenki spomini

»Takrat smo imeli stranišče še zunaj, na koncu dvorišča. Zmeraj smo šli do njega v paru ali pa smo naprosili mamo, da smo lahko lulali v nočno posodo. Tega strašenja z 'nekdo bo prišel pote, če ne boš priden', je bilo tudi čez leto več kot preveč!«

Jože je, ko me je obiskal, s seboj prinesel beležko, v katero si je že več let zapisoval pomembne mejnike svojega življenja.

»Prvi razred sem začel obiskovati šele z osmimi leti, ker so nekako pozabili name. Saj sem šel rad, a pozimi, ko je zapadlo tudi po meter in več snega, bi najraje ostal doma. Včasih so bili zameti tako visoki, da sem se, ker sem bil za svoja leta precej majhen, kar izgubil v njih.

Že pri petih letih pa sem postal pastir. Spominjam se, da do vstopa v šolo, nisem imel lastnih čevljev. Zmeraj sem si jih moral 'izposoditi' od odraslih. Vanje sem nabasal časopisni papir, da mi noge niso preveč plavale. Nogavice so bile samo volnene. A sem si jih moral natakniti več, vsaj dva para, da me skozi luknje, ki jih ni nihče šival, ni zeblo. Tudi spodnjega perila (gat) nisem nosil. Po veliki potrebi sem si zadnjico obrisal s slamo ali listjem, rok si pa tako in tako nisem nikoli umival. Za prvi šolski dan mi je mama vsilila izprane in raztrgane stričeve gate. Plesale so mi okoli telesa, vse do podpazduhe, mene pa je bilo tako sram, da bi se najraje v tla pogreznil.

A je bilo srečanje s podobnimi sotrpini v šoli zame zelo zdravilno, saj je bilo revežev, ki so še bolj izstopali kot jaz, več, kot sem si pred tem predstavljal. Hitro sem opazil, da se ločimo na mestne in na kmečke. Med nami je zijal velikanski prepad tako v znanju, obnašanju, oblačenju kot tudi v priljubljenosti pri učiteljici Bredici. Zelo rada je imela punčke, ki so bile veliko bolj delavne in skrbne kot mi, fantje. V zvezke so risale okraske in njihov črkopis je bil v primerjavi s fantovskim za Nobelovo nagrado.

Bredica je zelo rada vlekla za 'ta sladke'. Če je le mogla, nas je pošiljala k ravnatelju ali pa klečat v kot. Za novo leto so na šolskem hodniku postavili drevesce. Adijo, norenje, adijo, drsanje po parketu! Nekoč so me pregovorili, da sem se vseeno zadrsal proti smrekici. Žal me je zagrabil krč, pa se nisem mogel pravočasno ustaviti. Drevesce je zgrmelo po tleh, ata pa me je, ko je izvedel, doma tako natepel, da sem imel po nogah še ves mesec maroge.

Domača vzgoja je bila tudi sicer nekaj posebnega: atova je bila ateistična, mamina bolj pobožna. Silila nas je, da smo hodili z njo k maši, molili rožni venec in podobno, ata pa se je iz teh navad krepko in z obilo kletvic norčeval.

Nekoč smo šli na šolsko ekskurzijo v Ljubljano. Prvič sem se peljal z avtobusom, prvič sem šel iz svoje vasi, prvič sem videl mesto od blizu. Viseli smo na šipah in nismo zaprli ust, tako smo se čudili vsemu, kar smo videli. Ko smo bili lačni, nam je učiteljica dovolila, da smo si kupili hot dog. Mislil sem, da sem v nebesih, ko sem ugriznil vanj! Česa tako dobrega nisem še nikoli jedel! Potem smo krenili še čez Tromostovje. Na neki stojnici sem zagledal orglice, jaz pa sem bil zaradi hot doga brez denarja! Takrat sem prvič in zadnjič nekaj ukradel. Orglice so se kar same znašle v mojem žepu! Po eni strani sem imel strašno slabo vest, po drugi strani pa mi je igralo srce ob misli, da sem se končno dokopal do zaklada, o katerem sem pred tem že dolgo sanjal.

Pa bi se vse izteklo, kot bi se moralo, če me eden od sošolcev ne bi zatožil učiteljici, ta mi je orglice zaplenila in še isti dan poklicala na 'raport' očeta, svojega partizanskega sodruga. Oče me je spet pretepel kot psa. Eden od udarcev je bil tako močan, da sem začel iz ušesa krvaveti, kasneje se je izkazalo, da sem tudi oglušel. A to ni bilo vse. Da bi kazen delovala še bolj vzgojno, je učiteljica proti meni naščuvala sošolce, domači pa brate in sestre. Bil sem popolnoma izoliran in od vseh zasmehovan. Ta izoliranost je imela v odraščanju velikanske posledice, saj sem se še vrsto let počutil kot kakšen volk samotar.

Potegnil sem se vase. Ocene so šle strmo navzdol. O moji kraji je govorila vsa vas, zaradi česar me je bilo zelo sram. Zdelo se mi je, da se vsi ozirajo za menoj in me opravljajo. Tudi iz šole sem hodil sam. Nekoč sem našel pod cesto majhnega psa. Skril sem ga v zunanje stranišče – novo smo si takrat že naredili v hiši –, mu dal mleka v posodo in ga malo popestoval. Molil sem, da ga ne bi nihče odkril. Naslednji dan sem ga odnesel na zapuščeno kmetijo, kjer ni nihče živel, saj so lastnike po vojni nekam odpeljali, pa se niso več vrnili. Danes lahko z vso gotovostjo rečem, da mi je pes Reksi rešil življenje. Bil je edini, ki me je imel rad, h kateremu sem se lahko stisnil, ki me je 'poslušal', ko sem mu pripovedoval o svojih tegobah.

V sedmem razredu je učitelj glasbe ugotovil, da imam zelo dober posluh. Začel sem obiskovati glasbeno šolo, kjer sem se učil igrati harmoniko, ki je bila sicer njegova last. V dveh letih sem položil vse pogoje in izpite za nižjo in srednjo glasbeno šolo. Bolj ko je tovariš Martinčič razlagal mojim staršem, da sem kljub delni gluhoti izjemen glasbeni talent, manj sta ga slišala. Oče je vztrajal, da se moram po osemletki zaposliti. Šele ko mi je omenjeni učitelj pomagal, da sem prišel do 'občinske štipendije', sem se lahko vpisal v kovinarsko poklicno šolo. Kot zanimivost naj povem, da so sestro Lojzko naslednje leto, ko je končala osmi razred, domači spodbujali, naj nadaljuje šolanje na gimnaziji! Kar je seveda storila, a se ji je žal konec tretjega letnika zalomilo. Zanosila je, morala se je poročiti in s tem si je zapečatila življenje, ki kasneje ni bilo lahko.«​

(Se nadaljuje)