Provokacija

»Splošno prepričanje je, da so komedijo, ki so jo mučitelji uprizorili takoj zatem, ko so žrtve napotili v domnevne kopeli, kjer jih je zadušil Zyklon, narekovali povsem praktični razlogi: upanje, ki ga je vzbudila napoved kopeli, kar je bilo za novodošle zapornike povsem samoumevna reč, je pomirilo njihovo nezaupanje, preprečilo dejanja iz obupa in jih celo spodbudilo k sodelovanju s krvniki. Tako so radi ubogali ukaz, naj se razgalijo, ki je bil v inscenirani situaciji smiseln. Tako so se množice, ki so se zgrinjale iz železniških transportov, izključno zaradi te inscenacije v smrt odpravile gole. Ta razlaga se zdi tako očitna, da so se vsi raziskovalci genocida tu ustavili, ne da bi vsaj poskušali poiskati kakšen drug razlog za razgaljenost žrtev, ki bi segel onkraj dobesednosti orkestrirane prevare. In vendar, trdi Aspernicus, čeprav je bila de Sadova seksualna obsesija očitna podivjanost, nacistični genocid kot industrializirani zločin pa je do zadnjega trenutka uprizarjal administrativno puritanstvo do žrtev, so morali tako tu kot tam umirati goli – in ta skladnost ni nobeno naključje. Ali to ni res? Zakaj bi se torej tudi najbolj ubogi med ubogimi, celo židovski nesrečniki iz malih galicijskih mest, noč in dan zaviti v zakrpane suknje, pozimi v taborišču pa v papirnate cementne vreče, krpe in cunje, zakaj so se morali celo iz teh cap ob jarku pred streljanjem vsi sleči do golega? Navsezadnje skupaj natlačenih ljudi, ki so goli čakali na salvo iz pušk, ni bilo več mogoče preslepiti z nobeno iluzijo upanja. Drugače je bilo z ljudmi, ki so bili zajeti kot talci ali kot partizani z orožjem v rokah; ti so padli v jarek v s krvjo prepojenih oblačilih. Židje pa so morali stati na robu goli. To, da so se domnevno po naravi varčni Nemci tudi takrat ukvarjali z oblačili, je lažna, sekundarna racionalizacija. Tam ni šlo za nobena oblačila, saj so ta nato pogosto trohnela in gnila nakopičena v skladiščih …« (str. 64–66)

To knjižico velja priporočiti vsem tistim, ki jih zanima drugačna in »provokativna« obravnava pojma genocida. Napisana je kot recenzija izmišljenega dela izmišljenega avtorja Horsta Aspernicusa, spada v žanr imaginarnih recenzij. Provokacija je prvič izšla leta 1980 in je Lemova tematizacija vprašanja holokavsta in travmatične izkušnje vojne med mladostjo v Lvovu. Po holokavstu so bili naši predniki prepričani, da se genocidi ne bodo nikoli več ponovili. Pa so se, vedno znova: Sudan, Srebrenica, Gaza … Izbral sem odlomek, v katerem skuša sloviti poljski pisatelj Stanislaw Lem (1921–2006) pojasniti, zakaj so se morali Judje pred odhodom »pod tuš« sleči do golega …