Pričevanje o otroštvu, delu, glasbi in preživetju

Jože sodi med tiste, ki bi še kamen zelo hitro pripravili do smeha, če bi ga vzeli v roke. Nikamor ne gre brez piščalke v žepu in tudi harmoniko ima, če je le mogoče, kar v prtljažniku.

»Rodil sem se med drugo svetovno vojno, konec leta 1942. Na začetku leta se je poleg svoje sestre Rozine še oče odločil, da gre v partizane. Ker pa je doma skrbel za starše in tri mlajše brate, je moral najprej najti nekoga, ki bi ga nadomeščal tako v kuhinji kot pri ostalem kmečkem delu. Stopil je do moje poznejše mame, Pepce, se z njo 'po moško' zmenil, ona je pod določenimi pogoji (prepis polovice posestva na njeno ime) pristala. Poročila sta se čez dober teden, na poročno noč sta me zaplodila, oče je odšel v partizane, mama pa je na kmetiji, ki si jo je do polovice primožila, vzela v roke komando.

Ni ji bilo lahko, saj je bil tast pri delu praktično neuporaben, ker je bil invalid še iz prve svetovne vojne, tašča pa je bila pijanka z dušo in telesom. Pepca je proti svoji volji postala 'mama' tudi trem nabritim mulcem, ki so bili le nekaj let mlajši od nje. Obilo so ji nagajali, o kakšnem uboganju ni bilo ne duha ne sluha. S časom se je domislila posebne taktike: tistega, ki ji je pomagal, je nagradila z denarjem. Koliko točno mu je dala, ne vem, vem pa, da je 'ta priden' dobil dovolj, da sta druga dva postala nevoščljiva in ljubosumna. Zgledno je skrbela za bolehnega tasta, tašči pa je – možu navkljub – še sama prinašala alkohol, da je le imela mir pred njo. Je pa zanimivo, da je ženska po koncu vojne nehala piti, pridružila se je AFŽ-jevkam in postala ena pomembnejših na vasi, zapustila je tudi bolehnega moža in brez zakramenta zaživela z nekim partizanskim borcem.

No, moja mama je menda precej pozno ugotovila, da je noseča. To se je zgodilo šele, ko so poželi pšenico, rž in ječmen. Zaradi napornega dela je začela krvaveti. Ko je prišel zdravnik, ji je ukazal počitek, češ da bo v nasprotnem primeru izgubila otroka. Ni ji kazalo drugega, kot da je moževe brate še dodatno podkupovala, da so pri hiši postorili najnujnejše. Naučila jih je tudi, kam skriti hrano, kajti prihajali so tako Nemci, raztrganci kot partizani, vsak pa je pobral vse, kar je dobil pod roke.

Zdravnik se je ponovno prikazal na vratih, ko je mama rojevala. Vaška babica ga je poklicala zaradi moje napačne lege. Malo je manjkalo, pa bi mama izkrvavela in umrla. Verjetno je v tem grmu tičal zajec, da me ni nikoli imela kaj prida rada.

Star sem bil dva meseca, ko me je prišel pogledat oče. Da pa dolga pot ne bi bila zaman, je zaplodil še naslednjega otroka, sestro Lojzko. Do konca vojne sta se potem rodila še dva. Ko je prijokal na svet zadnji, so dejali: 'Ta bo gospodar na kmetiji.' Mami se je oddahnilo, a ne za dolgo: leta 1950 jo je 'razveselila' še Petra, ki pa jo je odklanjala na podoben način, kot je mene. Oba sva bila nekako nezaželena.

Moram reči, da očetova vrnitev iz partizanov v hišo ni prinesla miru. Kljub številni družini (vanjo so bili všteti še očetovi trije bratje) sta se z mamo zelo slabo poznala. Drug o drugem sta vedela komaj kaj. Mama je bila navajena, da je o vsem odločala sama, oče pa ji je hotel te vajeti vzeti iz rok. Trije strici so si na njeno zahtevo morali poiskati delo, kar so ji zelo zamerili, saj so upali, da se bodo šolali. Tudi Rozina ni hotela iti brez dote od hiše. Česar ni pobrala obvezna oddaja, je šlo zanjo. Spet nov kamen spotike, zaradi katerega sta si bila ata in mama ves čas v laseh! Toliko vpitja, kot sem ga doživljal v najnežnejših otroških letih, ga nisem niti kasneje v življenju.

Vseeno pa sem zase – po najboljših otroško obarvanih močeh – kar dobro poskrbel. Kadar so se doma prepirali, sem se klatil po ves dan, pa me nihče ni pogrešal. Odkrival sem, kje gnezdijo škorci, šoje in sinice, ter se jezil na zajce, ki jih nikakor nisem mogel ujeti. Iz varnega zavetja sem opazoval odstranjevalce min, ki so pregledovali teren, kjer so želeli zgraditi novo šolo. Po potokih sem lovil rake in ribe, pri tem delu sem bil zelo izurjen. Rad sem opazoval zaljubljence, ki so se zatekli v koruzo in tam počeli 'tingltongl'. Če bi kaj izčvekal, bi se v marsikateri hiši na smrt sprli, lahko pa celo pobili zaradi ljubosumja.

Spominjam se stare mame. Kot sem omenil, se je po vojni preselila k drugemu, domov pa je le občasno prihajala na obiske. Nam, otrokom, je pripovedovala srhljive zgodbe, povezane z vojno. Partizani so bili zmeraj junaki, Nemci pa morilci in barabe. Ko sem jo nekoč vprašal, ali je v bitkah, o katerih je vedela 'vse', tudi sama sodelovala, je vneto prikimala, češ da je pomembna prvoborka. Mama se po njenem odhodu še več dni ni nehala smejati na ta račun. Pred prvim novembrom, ko so bili vsi sveti, smo poslušali zgodbe o mrtvih, ki so se vračali iz onstranstva in strašili tiste, ki so jim za časa življenja naredili kaj hudega.

Otroci ponoči spet nismo spali. Že čez dober mesec je prišel v vas Miklavž s parkeljni. Ti so rjoveli in rožljali z verigami ter nas lovili, da bi nas odnesli s seboj v pekel. Sestro Lojzko so tako prestrašili, da je še do desetega leta močila posteljo. Takrat smo imeli stranišče še zunaj, na koncu dvorišča. Zmeraj smo šli do njega v paru ali pa smo naprosili mamo, da smo lahko lulali v nočno posodo. Tega strašenja z 'nekdo bo prišel pote, če ne boš priden', je bilo tudi čez leto več kot preveč!«

(Se nadaljuje)