Pri Podnartovcu

Gostilna pr' Podnartovcu je bila znana že pred letom 1849 – malo po marčni revoluciji leta 1848, ko je Aleš Paulin iz Zadrage tudi uradno odprl vinsko trgovino pr' Francku (glej Franckovi, Menjave lastništva ter Spremembe monarhij). Kot poroča Andrej Mrak v članku Včasih so slavili Vodnikov rojstni dan (3. 2. 2013), je dunajska revolucija leta 1848 izbruhnila šele 13. marca, ko je bil rojstni dan Valentina Vodnika že mimo. Pred revolucijo so bile slovenske prireditve prepovedane, zato pa so po revoluciji slovenski rodoljubi 15. februarja pripravili Slave Venec – posebno predstavo Vodniku v čast. Žal je le nekaj dni pred to prireditvijo v Kranju umrl njegov učenec France Prešeren. Ker v mestu ni imel sorodnikov, so se dogovorili, da mu postavijo lep nagrobni spomenik. Denar zanj je začelo zbirati ljubljansko Slovensko družtvo. Že jeseni 1849 pa je začela zbirati denar tudi druščina gorenjskih rodoljubov, ki se je v ta namen zbrala pr' Podnartovcu, v znani gostilni v vasici Podnart.

France Kozjek v članku Sto let Podnarta (Glas, 23. 8. 1967) leto 1870 označuje kot začetek Podnarta. Takrat so bile v Podnartu samo tri hiše, ki so sodile pod Prezrenje. Vseh prebivalcev je bilo največ od 15 do 20. Z železniško postajo Podnart-Kropa pa pa je prišlo okrog 15 družin železničarjev. Postaja je bila takoj zelo prometna, saj je bila izhodišče ne samo za bližnje vasi, ampak tudi za Kropo, Kamno Gorico in za vse vasi tja do Tržiča, celo za sam Tržič.

Pomen Podnarta ni rasel brez anekdot. Tako je v Slovenskem narodu 5. 4. 1874 opisano: »[...] Na nekej gorenjski postaji Rudolfove železnice služi uradnik, kateremu bi se lahko očitalo, ali da ne ume slovenski, ali da ima o geografiji čisto malo ali celo nič pojma. Bodisi eno ali drugo, grajanja je vredno za dotično ravnateljstvo. Razvidi se to iz sledečega prigodljaja. — Zamrla je neka ženska na Gorenjskem in sin umrle matere gre s slovenskim listom na postajo v Podnart proseč, da bi se telegrafiralo v Celovec. Dotični uradnik osupnen gleda list nekoliko časa in končno reče, da ne more telegrafirati iz edinega uzroka, ker ne ve, kje je Celovec. Ugibovali so nekoliko časa, dokler nij enemu drugemu v glavo palo, da je Celovec neko mesto Klagenfurt, in baš sedaj je šlo. Telegrafično pozvani je pa vse eno prekasno prišel.«

Josip Pogačnik je med letoma 1876 in 1884 obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Pazinu; Pazin je bil takrat namreč del avstrijskega Primorja v Cislajtaniji.

Stric Janez (pribl. 1833–1887) je bil v Podnartu podobno aktiven kot Franc Majzelj (1857–1921) v Šentjerneju. Potem ko so slednjega poročili z bogato Antonijo Anderlič, se je začel ukvarjati s proizvodnjo in trgovino z vinom, imel je mesarijo in pridobil je koncesijo za prodajo tobaka. Sezidal je novo hišo, v kateri je imel gostilno, kjer so prirejali tudi veselice in gledališke igre. Stric Janez pa se je poročil z vdovo znanega urarja Jurija Pirca in prevzel njegovo obrt ter po smrti brata Jožeta še njegovo posestvo. (glej Dobrodelni Majzljevi ter Janez M. Pogatschnigg).

Kot piše Kozjek, so bile v prvih letih 20. stoletja v Podnartu pošta, trgovina in dve gostilni. Gostilna pri Rezi je bila last Josipa Pogačnika, prav tako tudi hiša, v kateri je bila pošta. Pogačnika samega opiše kot edinega Slovenca, ki je prišel do ministrskega položaja v stari Avstriji. Bil je zelo lep in tako je tudi v tem pogledu dobro predstavljal Slovence v bivši mnogojezični Avstriji. Imel je tri sinove, prav tako postavne [...].