Prešernova Zdravljica 1944

»Zdravljica je bila prvič objavljena šele štiri leta po nastanku, v prelomnem letu 1848. /…/ Pesem je eden prvih razločnih slovenskih glasov k pomladi narodov, in ni naključje, da so jo sredi druge svetovne vojne, ob njeni 100-letnici, ponovno priklicali. Stih 'Žive naj vsi narodi' je med fašističnim in nacističnim zatiranjem dobil eksistencialni pomen. Slovenskemu narodu so grozili radikalna cenzura, črtanje, izničenje. V takšnih okoliščinah je nastala tudi edinstvena, bibliofilska izdaja Prešernove Zdravljice. Po naročilu Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Gorenjsko so jo izdelali med 11. in 21. decembrom 1944 v partizanski tiskarni Trilof v Davči na Gorenjskem. Odlikujejo jo izjemna slovstvena in likovna vrednost ter tehnična dovršenost. Literarni zgodovinar, prešernoslovec Boris Paternu, jo je imenoval 'mali čudež v zgodovini slovenske knjižne kulture, kakršnega verjetno ni dalo nobeno drugo odporniško gibanje okupirane Evrope'. Zdravljica je bila natisnjena v 1.512 izvodih, od teh je bilo 1.500 numeriranih. Obsegala je 18 ilustriranih folij v kvartu (4°). Na tenak prosojni papir so za vseh osem kitic natisnili besedilo v rdeči in črni barvi ter ročno pozlatili vinjete, ki jih je izrisal arhitekt Marjan Šorli - Viher; spodaj so vstavili črno-bele celostranske odtise linorezov slikarja Janeza Vidica. Liste so zvezali z volneno vrvico v barvah slovenske zastave ter jih vložili v rdečkaste ali sivkaste mape s pesnikovo podobo. /…/ Partizanska interpretacija se je v veliki meri oprla na prevratniški značaj Prešernove pesmi, ki je z obujenim motom francoske revolucije (svoboda, enakost, bratstvo) na uglajen, a odločen način izrekala kritiko absolutizmu. Vrednote, ki jih je Prešeren povzdignil v duhu humanističnega svetovljanstva, so se prelile v vrednote narodnoosvobodilnega boja. V budnico narodne (samo)zavesti in zavednosti ter obenem vere v nov, boljši in bolj pravičen povojni svet …«

Pred nami je dan državnosti 2025, osrednji praznik Republike Slovenije. Prešernova Zdravljica pa je njena himna. Zato ob tej priložnosti obudimo spomin na dejstvo, da so decembra 1944 v neki grapi v Davči natisnili bibliofilsko izdajo te pesmi! Na priloženi fotografiji je naslovnica te izdaje, opis je v gornjem besedilu Darje Urbanc, bibliotekarke v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Pa nazdravimo: »Nazadnje še, prijatlji, / kozarce zase vzdignimo, / ki smo zato se zbrat'li, / ker dobro v srcu mislimo; / dokaj dni / naj živi / vsak, kar nas dobrih je ljudi!«