Barvni grb Republike Slovenije / Foto: gov.si
Barvni grb Republike Slovenije / Foto: gov.si
Opisali smo, kako je Demos (Demokratična opozicija Slovenije) uspešno prevzel politično oblast in zagotovil svoj vpliv tudi po gorenjskih občinah. V vojski, milici, tajni politični policiji, sodstvu, državni upravi so ostali ljudje, ki so bili, zlasti na vodilnih položajih, člani Zveze komunistov. Zanje je sprememba režima pomenila tudi poraz komunistične ideje (Zveze komunistov) in države (Socialistična federativna republika Jugoslavija, Socialistična republika Slovenija), ki so jima služili.
Čeprav kot značilnost slovenske tranzicije navajamo, da ni bilo lustracije, pa se je zgodil preobrat brez primere v slovenski zgodovini.
Vodilno vlogo v partiji je prevzel Milan Kučan, ki se je s svojim krogom zavzemal za ohranitev reformirane Jugoslavije. Toda zaradi dogajanja v Srbiji so spoznali, da v komunistični Jugoslaviji slovenskim komunistom ne ostane drugega, kot da se socializmu/komunizmu odpovedo, če hočejo rešiti svojo politično kožo.
To pa je pomenilo, da je vsak komunist, ki je sledil Demosovi vladi, ki je zahtevala samostojno, demokratično – politično pluralno, pravno, kapitalistično Republiko Slovenijo, samolustriral svojo prisego komunizmu in Jugoslaviji. Z Milanom Kučanom na čelu.
Slovensko komunistično vodstvo je moralo zaradi srbskega pritiska in nasilja braniti svoj položaj. Zato so uporabili najprej milico v akciji Sever, ko so preprečili srbski miting v Sloveniji. Potem je začela nastajati slovenska vojska. Nekdanja teritorialna obramba se je začela obračati proti Jugoslovanski ljudski armadi, svojemu poveljniku.
Komunistična milica se je podredila Igorju Bavčarju, ministru za notranje zadeve, teritorialna obramba pa Janezu Janši, ministru za obrambo.
Zato je bila vojna za obrambo Republike Slovenije leta 1991 nekaj posebnega. Celotne oborožene sile, ki so branile RS, so bile pred tem namenjene obrambi režima, ki je napadel osamosvojeno Republiko Slovenijo. Take množične spreobrnitve oz. tako popolna menjava uniforme so v človeški zgodovini redke.
Veteranske organizacije v svojem spominjanju na dogajanje skušajo z nekim nelagodjem pozabiti ta preobrat. Ostaja pa dejstvo, da so s svojim pogumnim in odločnim nastopom poslali na smetišče zgodovine režim, ki so ga ustvarili njihovi partizanski in partijski predniki in oni sami: enopartijsko represivno diktaturo, ki je z nasiljem, sovraštvom, lažmi prevzela in ohranjala oblast.