Predstava za jubilej

S prvo premiero v novi gledališki sezoni so na Loškem odru zaznamovali tudi življenjski jubilej, osemdesetletnico – kot sami radi v žlahtnem pomenu besede poudarijo – »hišnega režiserja« Matije Milčinskega. Izbrali so besedilo italijanskega dramatika Eduarda De Filippa Božič pri Cupiellovih, komedijo, kot jo označi avtor, v treh dejanjih, ki pripoveduje o vedno aktualni temi družinskih odnosov. Dan pred božičem je še vse drugače kot pa na božič, ko se družina zbere za isto mizo, in dan kasneje, ko se rešuje, kar se še rešiti da. Družina se namreč sooča z resnico o svojih odnosih in se začne zavedati, da morajo biti drug do drugega bolj strpni in pozorni, če želijo, da bo širša družina »uspevala«.

Tokratna predstava je občinstvo prepričala v najmanj treh točkah. Tematika, ki jo obravnava igra, je univerzalna. Živimo v času, ko so človekove pravice tako pomembne, kot niso bile še nikoli doslej, hkrati pa vrednote, na katerih je zrasla zahodna civilizacija, vsakodnevno padajo na preizkušnjah, s katerimi se srečujemo v globalnem svetu. Vemo, da se vse začne v družini, kajne?

Ustvarjalci predstave z režiserjem Milčinskim na čelu so imeli srečo z izborom igralcev za posamezne like. V osrednji vlogi očeta Luce Cupiella je izjemen Matej Čujovič. Suvereno obvladuje vsa stanja, v katerih se znajde njegov lik, naj bo gospodovalen do žene in sina, naiven v nepoznavanju relacij v širši družini, »jamraški« v bolniški postelji in ne nazadnje globoko v srcu – topel človek. Za seboj povede soigralce z močnejšimi vlogami, svojo odrsko ženo Concetto (Petra Krančan), odličnega sina Tommasina (Samo Bobnar), izkušenega brata Pasquala (Bojan Trampuš), hčer Ninnucio (Patra Kalan), njenega moža Nicolina (Gašper Murn) ... Tu pa so še drugi iz obsežne igralske ekipe: Jan Bertoncelj, Janez Justin, Blaž Vehar, Maja Demšar, Martin Fričovsky, Petra Stare in obe starosti Loškega odra – Matjaž Eržen in Juša Berce.

Široka zasedba na odru deluje izjemno homogeno. Tudi ko je na njem šest, sedem ljudi, je predstava tekoča in tempo konstanten. Matija Milčinski je s pomočnikoma Murnom in Veharjem dobro opravil svoje delo, od daleč se vidi, da mu vzdušje v ansamblu še kako ustreza. In ne nazadnje se na odru pojavijo tri igralske generacije, kar je še ena od prednosti Loškega odra. Za scenografijo, ki ponuja dovolj družinske domačnosti, je poskrbela Tatjana Oblak Milčinski, kostume pa je pripravila Barbara Drmota. Loški oder vsekakor gre naprej.

Zaljubljen v Loški oder

Vas je povabilo za novo sodelovanje na Loškem odru sedem let po vaši zadnji režiji, Moliè​rovi komediji Šola za žene, presenetilo?

Dogovor je star deset let, ko sem ob svoji 70-letnici na Loškem odru režiral predstavo Amfitrion 38. Takrat je po premieri, ki je bila ravno na moj rojstni dan, pogovor nanesel na to, da ob naslednjem okroglem jubileju čez deset let spet pridem režirat. Ob Moliè​ru, sem v teh letih še režiral predstave na besedila Sandre Ržen za Historial, tako da sem bil v Škofji Loki redno prisoten.

Besedilo Božič pri Cupiellovih Eduarda De Fillipa so izbrali na Loškem odru, mi ga posredovali v branje in ponudbo sem z veseljem sprejel.

V sezoni 2001/2002 so besedilo uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem z Borisom Cavazzo v glavni vlogi ...

Predstavo imam v spominu, režiral jo je pokojni Mare Uršič. Čeprav ga je avtor napisal leta 1931, je besedilo aktualno tudi v današnjem času. Tudi sicer je tema družinskih odnosov precej v modi in v gledališčih pogosto posegajo po tovrstnih besedilih.

Odnosi med vami in Loškim odrom so že 33 let zelo dobri, mar ne? Poudarjajo, da ste njihov hišni režiser.

Odnosi z ekipo Loškega odra so odlični vse od leta 1992, ko sem tu prvič režiral. Tu deluje izjemno prizadeven ansambel in lahko potrdim, da tudi zelo talentiran. Tu ni težave, ki se ji reče intrigiranje in je prisotna v mnogih gledališčih. Kolektiv drži skupaj, člani Loškega odra pomagajo eden drugemu, ni medsebojnega zavidanja, če se eni na odru znajdejo bolje kot drugi. Tudi ekipni duh jih dela tako zelo dobre.

Naj obrnem pohvalo. Za vas pravijo, da vselej natanko veste, kakšno pot boste ubrali pri režiji posameznega besedila, hkrati pa znate poslušati ustvarjalno ekipo.

Drugače ne gre. Delo v gledališču je neke vrste daj – dam. Jaz moram igralcu pokazati čustva, tudi intimen odnos do teme, ki jo zajema besedilo, prav tako pa mora on delovati v obratni smeri. Brez sodelovanja tu ne gre.

Menim, da v tem duhu sodelujete z obema pomočnikoma, Gašperjem Murnom in Blažem Veharjem. Oba že imata režiserske izkušnje.

Eden namenov tega sodelovanja je tudi, da se učimo eden od drugega. S svojimi izkušnjami ju lahko marsikaj naučim, prav tako pa onadva znata opaziti stvari, ki jih jaz ne vidim. Nekajkrat smo se tako res lepo dopolnjevali.

Je mogoče pri snovanju predstave delovati tudi izven zastavljenih okvirov, vendarle gre za ljubiteljske igralce in igralke?

Seveda je mogoče, samo poslušati se je treba. Ansambel Loškega odra dobro poznam in točno vem, kdaj mi kdo hoče prodati nekaj starega ... (smeh) Takrat ga usmerim k iskanju nečesa novega, česar še ni poskusil. To tudi sami želijo, saj igrajo za lastno veselje, ne za mesečno plačo. To je ena od dragocenosti ljubiteljskega gledališča.

Igralski ansambel je tokrat obsežen, na oder stopi kar 14 igralcev različnih generacij. Zdi se, da ekipa Loškega odra uspešno raste. Menite enako?

Način dela je tu odličen. Pripravljajo tako otroške kot mladinske predstave, v katerih se mladi učijo, hkrati pa odrasla ekipa v svoje vrste pridobiva novo generacijo igralcev. V tej predstavi se pojavijo kar tri igralske generacije.

Tu sta tudi Matjaž Eržen in Juša Berce iz vaše generacije ...

Tako je. Z Matjažem sva začela v devetdesetih, Juša ima sicer zelo malo besedila, sem jo pa poklical in jo prosil, da to naredi kot darilo za moj rojstni dan. In je prišla.

Tudi sicer igralski ansambel deluje zelo homogeno, srečo ste imeli tako pri izboru Mateja Čujoviča za nosilca glavne vloge kot pri preostali zasedbi.

Glavna vloga je zelo zahtevna in tudi izredno obsežna z veliko besedila. Dramatik Eduardo De Filippo je vlogo Luce napisal zase, kar je pomenilo, da ne bo imel težav z veliko količino besedila. Takoj sem izbral Mateja, preostalo zasedbo sva izbrala generacijsko glede na like v predstavi. Mislim, da imamo genialno zasedbo, v kateri ne bi ničesar menjal.

Pri pripravi predstav vselej sodelujete z ženo Tatjano, tokrat se je ekipi kot asistentka lektorja pridružila tudi hči Maša. Vaje odnašate tudi domov?

Seveda. Od doma prinesemo tudi marsikateri rekvizit, kostum ... V tej predstavi recimo igrajo moji copati. (smeh) S Tatjano tudi pri predstavah sodelujeva že trideset let, praktično odkar sva poročena. Je scenografka in kostumografka, včasih ali eno ali drugo. Hči Maša pa zaključuje magistrski študij odrskega govora na AGRFT in je bila asistentka Ludviku Kaluži.

V svoji dolgoletni karieri ste delovali tako v profesionalnih gledališčih kot na ljubiteljskih odrih. Lahko govorite o opaznih razlikah?

Največja razlika je seveda, da na ljubiteljskih odrih igrajo ljudje, ki delajo osem ur na dan, ko pridejo domov, pa pustijo družino in pridejo na oder in se pustijo gnjaviti režiserju, ki jih psihično in fizično izčrpava. In to jim je celo v veselje. Poklicni igralci pa imajo trdno določen delovnik in v okviru tega čas, ko delajo, in čas, namenjen odmoru. Če znaš prisluhniti ljubiteljskim igralcem, od njih lahko dobiš marsikaj, česar ti profesionalci ne dajo.

Je kljub vašim dolgoletnim izkušnjam pred premierami predstave še prisotna trema?

Vedno imam pred premiero malo treme, saj nikoli ne moreš vedeti, ali bo uspelo, kot si zastavil, ali ne. Ampak glede na to, kako dobro so tokrat potekale vaje, priznam, da sem bil pred premiero precej miren. Nikoli se še ni zgodilo, da bi že na drugi aranžirki odigrali vsa dejanja, ne da bi se karkoli zatikalo. Igralci so se zares potrudili, na vaje so hodili z naučenim besedilom, kar je zelo pomembno.

Imate v svojem režiserskem opusu na Loškem odru na kakšno predstavo še posebno dober spomin?

Težko bi katero koli predstavo posebej omenil, vedno mi je bilo z Loškim ansamblom lepo delati, vselej v užitek in v dobrem razpoloženju.

Ko sem pred dnevi govoril s slikarjem, ki deluje tudi v pedagoškem poklicu, je dejal, da se bo v nekaj letih službeno upokojil, a nikoli kot slikar. Kako je s tem pri režiserjih?

Ničesar natančnega ne bom rekel, še posebno ne, da je to moja zadnja režija. Ni rečeno, da se ne bo našlo besedilo, ki bi me močno pritegnilo, in bo na voljo ansambel, s katerim je super delati. Delati nekaj na silo, zato da nekaj delam, pa mi na srečo ni več treba.