Praznik trniča privabil predvsem družine

Vsako leto na Veliki planini en avgustovski dan posvetijo velikoplaninskemu siru, ki so ga nekdaj izdelovali pastirji, sčasoma pa je ta dediščina skoraj utonila v pozabo. K sreči je znanje ohranjala danes pokojna pastirica Rezka Mali in ga predala naprej mladi tuhinjski sirarki Sonji Kropivšek, ki je vodila nedeljsko delavnico. Pomagala ji je pastirica Mica (Breda Dular), vodnica po Preskarjevem muzeju, ki se je od Sonje Kropivšek priučila izdelave trniča. Čez poletje živi na planini in obiskovalcem predaja bogato velikoplaninsko kulturno dediščino.

Snubljenje po pastirsko

Predvsem družine z majhnimi otroki so radovedno pristopile in se lotile gnetenja pripravljene skute in okraševanja z lesenimi pisavami, ki imajo izrezljane različne vzorce. Na lastne roke so se prepričali, da izdelava trniča ni tako preprosta in da so se morali pastirji precej potruditi. Odprtih ust so obiskovalci prisluhnili zgodbi, kako so pastirji vedno izdelali dva trniča in ju podarili svoji izbranki. Če mu je ta en trnič vrnila, je bilo snubljenje uspešno.

»Prav ta del velikokrat pritegne sploh predstavnike zahodnih narodov, ki so malce bolj zaprti. Marsikdo pravi, da bi mu šlo snubljenje na tak način lažje kot z besedami,« je v smehu povedala pastirica Mica, ko nam je razkazovala Preskarjevo bajto, ki je preurejena v muzej. Gre za edino ohranjeno pastirsko bajto na Veliki planini, ki ponuja pristen vpogled v pastirsko življenje. V času druge svetovne vojne je bilo namreč naselje požgano in večina drugih hiš se je med obnovo modernizirala. Preskarjeva bajta je zahvaljujoč lastniku, Preskarjevemu Andreju, ohranila svojo ovalno obliko, nima dimnika in oken, v notranjosti je ohranjeno odprto ognjišče.

Precejšen izziv za obiskovalce

Pastirji so nekdaj nad ognjiščem počasi pregrevali kislo mleko do prave temperature (po občutku, do okoli 58 stopinj Celzija), preden so nad cedilom odlili sirotko, suhi skuti pa dodali sol in oblikovali obliko trniča. Nato so ga dva tedna sušili na policah nad kuriščem. Danes je izdelovanje malce modernizirano, trnič se izdeluje v kotlih in temperaturo merijo aparature. A še vedno ohranjajo veliko ročnega dela, vsakega je treba oblikovati in lično okrasiti. »Oblika trniča je določena – pastirice so ga videle kot cerkev s 'turnčkom', osamljeni pastirji pa kot obliko ženskih prsi. Krasil pa jih je vsak pastir s svojo izrezljano pisavo, ki je bila tudi njegov podpis,« je povedala Sonja Kropivšek. Nedeljskim obiskovalcem (pol je bilo tujih, pol pa slovenskih družin) je ta del predstavljal kar precejšen izziv. A ko so končali in v »škrniclju« domov odnesli svoje delo, je bil ves trud poplačan. Ob slovesu jih je sirarka opremila z navodili za shranjevanje, da jim bo doma še dolgo dišalo po Veliki planini.