Pravljični svet Andreje Peklar

Pred nedavnim je v idiličnem okolju Blejskega gradu zaživel prvi del razstave Stoji, stoji tam Blejski grad, ki jo je pripravil Narodni muzej Slovenije v sodelovanju z Zavodom za kulturo Bled. Uvodoma obiskovalce pozdravi podoba legende o izgubljenem zvonu, ki je delo Andreje Peklar. Kot vse njeno delo tudi ta ilustracija obiskovalca, tako odraslega kot otroka, popelje v pravljični svet in mu – vsaj za trenutek – ponudi pobeg iz realnosti.

Če začneva pri aktualni blejski razstavi. Pravite, da je bila tema za vas zelo vabljiva. Zakaj?

Zelo me privlači nadrealni, pravljični svet. Že sama lokacija Bleda deluje mitološko in tema mi je bila res pisana na kožo. Poleg glavnega, vstopnega dela moje ilustracije zimske pokrajine krasijo še dvorano, v kateri je rekonstrukcija okostja losa. To je prvi del razstave, drugi še sledi in se ga zelo veselim.

Od najbolj aktualne razstave pa k vašim začetkom. Vas otroške slikanice, ilustracije vlečejo že od nekdaj?

Kot otrok sem brala ogromno knjig, hkrati pa sem zelo rada risala. V osnovni šoli v Kamniku smo imeli likovni krožek, kamor sem redno hodila, kasneje, na pragu srednje šole, pa sem bila članica skupine, ki so ji omogočili srečevanja v ateljeju nad Galerijo Miha Maleš. Celo srednjo šolo, obiskovala sem kamniško gimnazijo, sem preživela tam in samo risala. V likovnem izražanju sem nadvse uživala, hkrati pa, kot da si tega ne bi smela priznati, nikoli nisem razmišljala, da bi v tej smeri nadaljevala študij. Tako sem se vpisala na umetnostno zgodovino in filozofijo, vztrajala skoraj štiri leta, preden me je končno poklicala Akademija. Končala sem slikarstvo in zelo hitro po diplomi začela ilustrirati. Moja prva ilustracija je bila za namizno igro Džungla, potem pa sem počasi začela s periodiko, k Cicibanu me je povabila Majda Koren. Našla sem svojo povezavo med pisano besedo in podobo.

Sprva ste delovali kot ilustratorka drugih avtorskih slikanic, to počnete še danes, hkrati pa ste sčasoma tudi sami postali avtorica. Leta 2005 je nastal Fant z rdečo kapico in pravite, da se je vse skupaj zgodilo zelo spontano, nenačrtovano.

Prav res, šlo je za zelo naraven proces. V tistem obdobju sem sodelovala pri pripravi razstave o situlski umetnosti v Narodnem muzeju. Pomagala sem pri vizualni podobi tega projekta in skozi moje roke je šlo ogromno podob situlskih del. V nekem trenutku sem zagledala podobo lovca z jelenom in prešinilo me je, da bi okoli teh podob napisala zgodbo. Tako je nastal Fant z rdečo kapico in nato se je zgodilo še nekaj takih avtorskih slikanic – Varuh; Ferdo, veliki ptič; Luna in jaz …

Kako nastaja slikanica, katere avtorica besedila in ilustracije ste vi sami – najprej zgodba in nato podoba ali obratno? In koga imate v mislih pri ustvarjanju? Ilustrirate za otroke, a vendar vaša dela močno nagovarjajo tudi odrasle.

Oboje se ves čas prepleta. Ko dobim neko idejo, hkrati razvijam vizualni in tekstualni del. Nikoli ni tako, da bi zapisala zgodbo in nato ilustrirala. Včasih kakšni vizualni momenti iz okolja vplivajo tudi na potek zgodbe. Ko snujem zgodbo, seveda razmišljam tudi o tem, komu je namenjena. A ko sedim za mizo in ilustriram, se popolnoma prepustim občutku in ne razmišljam, komu bo kaj všeč. Verjetno povsem podzavestno ustvarjam zgodbe, ki so malo tudi za odrasle.

Pravite, da v vsakem svojem delu želite predati kanček resnice, hkrati pa vam ni blizu moraliziranje, sploh ne tisto »na prvo žogo«. Že na začetku veste, kakšno sporočilo želite predati malim bralcem?

Pri meni gre ta proces zelo intuitivno, sploh v prvi fazi. Ko je grobo ogrodje narejeno, pa se vrnem v zgodbo z vidika zunanje analize. Takrat razmišljam o tem, kaj zgodba govori, kaj sporoča, ali jo bodo otroci razumeli in na kakšen način naj povem, da bodo razumeli. Drži, da nimam rada direktnih naukov, bližji mi je subtilen pristop, ki zgodbo zase drži na nivoju, da jo otrok lahko razume in mu hkrati ostane nekaj, kar bo morda razumel malo kasneje, ali pa da podzavestno iz zgodbe črpa še nekaj drugega.

Otroci so najbolj iskreni kritiki. Vam je v spominu ostalo kakšno njihovo mnenje, opazka?

Včasih me kakšne njihove izjave zares presenetijo. Na primer pri knjigi Ferdo, veliki ptič nastopa neki moški v čolnu, ki na koncu Ferdu podeli kolajno. Ogromno otrok, ki niso bili povezani, je tega gospoda poimenovalo župan, ampak jaz sploh nisem razmišljala v tej smeri. Pa naj bo župan, sem rekla na določeni točki. (smeh) Otroci imajo svojo perspektivo in njihovi odzivi so nadvse prisrčni. Zadnjič me je neki otrok vprašal, s kakšnimi izzivi sem se srečevala, ko sem ilustrirala Bubo. Včasih moram prav zares razmišljati, kaj naj odgovorim …

Pravite tudi, da čutite odgovornost, ko ustvarjate za otroke.

Ko berem otrokom na kakšni šoli ali pa imam kakšen nastop, takrat vidim, kako otroci kakšne stvari vzamejo zares. Takrat se še bolj zavem, da imam hudo odgovornost, da moram paziti na vsako besedo, na vsako podobo.

Določene slikanice s sliko zgolj preslikavajo tekstovno besedilo, kar za vaše delo ne drži, včasih s sliko poudarite kakšen detajl, ki ga v zgodbi najde le zelo pozoren bralec.

Rada imam, da v ilustraciji ni samo tisto, kar je vidno, temveč da je tudi kaj, kar da bralcu – če se le da – razmislek. V besedilu skušam najti skrite stvari, ki so izražene, a ne zelo neposredno. V slikanice vključujem detajle, ki jih najdem v kakšni stranski zgodbi. Zdi se mi, da imajo otroci radi, da na slikah poiščejo določene stvari in da jih kaj preseneti.

Sam proces dela se je od vaših začetkov do danes zelo spremenil, roko nadomešča tehnologija. Kako vi dojemate digitalna orodja v ilustraciji?

Na mojem začetku je bila ilustracija izključno ročno delo, kmalu pa sem začela vpeljevati računalnik na način, da sem risbo risala črno-belo na roke, potem pa sem vstavljala barvo ploskovito z računalnikom. Prav nikoli pa nisem ilustracije delala zgolj digitalno, vsako moje delo je tudi ročno. V zadnjem času veliko delam monotipije – narišem skico, osnovne elemente izrežem na penico, namažem z barvo in to odtisnem kot grafiko. Elemente izrežem, zlepim skupaj in potem včasih ročno in drugič računalniško naredim kolaž. Nikoli ne bi rada izgubila človeškega elementa, ne maram, da so ilustracije videti zelo tehnično. Opažam, da se vedno bolj ceni ročno delo, je pa v časovnem smislu težko ostati konkurenčen. Zdi se mi, da je treba zelo vešče in modro uporabljati to orodje, da te ne zapelje. Nudi ogromno nekih možnosti, a pri končnem rezultatu se vidi, kdo vodi igro.

Za konec nam povejte še, katera pa je vaša najljubša slikanica?

Od pravljic mi je bila zelo ljuba Snežna kraljica. Nikoli je nisem ilustrirala, seveda sem si pa zase ustvarila kar nekaj podob snežne kraljice po svojem okusu, ki jih še vedno hranim. Sicer pa sem v mlajših letih rada spremljala Marlenko Stupica, od nekdaj me navdihuje ilustratorka Lidija Osterc. Včasih pa pri ustvarjanju prav po tiho začutim, da mi je od srednješolskih dni nekje v ozadju ostala Maleševa poetika.