Postala sem strežnica

»Že po enem letu smo imele gojenke kuharijo v malem prstu! Dekleta, šest nas je bilo, smo se učila postiljati postelje z vojaško natančnostjo, likati s težkimi, železnimi likalniki, šivati prtičke z drobnim križcem …«

Jurka si je marsikaj zapomnila tudi zato, ker si je pisala dnevnik. Ni bil sicer napisan v obliki romana, temveč v nekaj kratkih, jedrnatih stavkih, s katerimi je posameznim dogodkom dala svoj osebni pečat. Na življenje v samostanu ima lepe spomine, žal ji je le, da z dekleti ni obdržala stikov.

»Poleg mene sta bili tam še dve iz Haloz, ena iz Prekmurja, ena iz Gorenjske in dve iz okolice Celja. Skoraj vse smo bile iz revnih družin. V samostan so nas poslali tudi zato, da nas bi morda tamkajšnje življenje prevzelo in bi postale nune. Le dve sta bili potem posvečeni, druge pa smo se zaposlile v bolnišnici kot strežnice. Spominjam se sestre Amalije, stroge, a pravične. Včasih se je ob večerih usedla med nas, prižgala zakmašno svečo in nam brala iz knjig. O, kako sem si želela, da ne bi nikoli končala! To so bili edini trenutki, ko se mi je zdelo, da nisem rojena pod nesrečno zvezdo. Enkrat mesečno smo šle tudi k spovedi. Grozno je bilo, saj je duhovnik, ki se je v spovednici obilo potil, vrtal vame z vprašanji toliko časa, dokler se nisem zlomila in mu povedala, kakšen greh sem storila. Za čuda me ni okaral. Dejal je, da nisem bila sama kriva, da me je tisti moški zapeljal proti moji volji. Od trenutka, ko sem razbremenila dušo, je moje življenje dobilo čisto drug smisel. Nič več se mi ni zdelo, da sem umazana in pokvarjena. Sem in tja sem se celo zasmejala, ko je sestra Amalija povedala kakšno nedolžno šalo. Gospodinjsko šolo sem končala kot druga najboljša. Kar ponosna sem bila nase! Sestre so mi ob odhodu izročile priporočilo z nekaj olepšanimi besedami o marljivosti in pridnosti. Ena od njih mi je prišepnila, da gospa doktorjeva na Taboru išče strežnico za bolno mater. Če se odločim, mi bosta pripadala tudi dva topla obroka in nekaj žepnine. Takoj sem bila za. Bolje to, kot da se vrnem domov.

S starejšo gospo sva se kar dobro ujeli. Žal je bila precej obilna, zelo težko sem jo dvigovala in preoblačila. Imela je preležanine, njen sin, ki je bil zdravnik, se je zaradi tega nenehno jezil nanjo. Vedel je, da je na skrivaj pojedla goro sladkarij in se tudi zaradi tega še bolj redila. Ukazal mi je, da spim pri njej ter pazim, da se ne pregreši niti v nočnem času. A je bila pretkana. Pokrila se je z odejo in pod njo v kratkem času pojedla piškote, ki so ji jih čez dan na skrivaj prinašali obiskovalci. Velikokrat mi je stisnila v roke kakšen dinar. 'Vem, da ti snaha nič ne da! Preveč je skopušna!' mi je govorila. Podarila mi je tudi zlat prstan, verižico, nekaj zelo lepih bluz in zimski plašč. Ko je po dveh letih umrla, sem iskreno in zelo od srca jokala za njo.

Njen sin me je vprašal, ali bi se hotela zaposliti kot strežnica v bolnišnici, kjer je delal. Od veselja bi ga najraje objela, a sem le prikimala. Bil je takšen gospod, da si ga še pogledati nisem upala! Domačim sem napisala pismo, naj me ne čakajo, saj sem dobila redno zaposlitev. Nihče mi ni odgovoril.

Neporočene medicinske sestre, vmes je bilo tudi nekaj strežnic, smo živele v samskem domu. Sprva so me poslali na Slivniško Pohorje, kjer je bila bolnišnica za pljučne bolezni, potem so se pa premislili. V mariborski bolnišnici, ki se mi je zdela zelo velika, sem se počutila kar malo izgubljeno. Strežnice smo bile odgovorne za čiščenje bolniških sob, hodnikov in sanitarij. Pri delu nismo uporabljale nobene zaščitne opreme. Pomagale smo tudi pri umivanju in hranjenju nepokretnih bolnikov, menjavale smo posteljnino, prinašale in odnašale nočne posode. Delovni čas je pogosto presegal osem ur, tudi z nočnimi izmenami in delom ob koncu tedna niso skoparili. Delo je bilo fizično zelo naporno, saj smo pogosto dvigovale bolnike in prenašale težke predmete. Najtežje pa se je bilo soočiti z umiranjem bolnikov. To so bili kruti in težki časi. Medicinske sestre so se v trenutkih, ko so bolniki zelo trpeli, bale poklicati na pomoč zdravnika. Pogosto se je zgodilo, da sem, neizkušena, kot sem bila, bolnega držala za roko in mu pripovedovala kakšno od zgodb, ki sem jih slišala v samostanu. Moliti z njimi nismo smeli. To je bilo prepovedano.

Imele smo skromno sobico, v kateri ni bilo gašperčka. Če smo se želele pozimi vsaj malo ogreti, smo imele odprta vrata na hodnik, kjer je stal štedilnik na drva, ki smo ga uporabljale, da smo si kaj skuhale. Štiri smo imele na voljo le dve postelji. A se je kar izšlo, saj je bilo toliko nočnih dežurstev, da se je redkokdaj zgodilo, da bi bile vse hkrati doma. O kakšni zasebnosti ni bilo govora. Stranišče, ki je bilo v pritličju, je bilo kar naprej zasedeno. Najtežje je bilo v dneh, ko sem imela menstruacijo. Kako na hitro oprati in posušiti tistih pet vložkov iz blaga, ki sem jih imela na voljo, je bilo vprašanje, s katerim se je ukvarjala vsaka od nas. Potem sem zaradi napora, slabe hrane, pomanjkanja spanja in počitka zbolela. Odkrili so, da sem slabokrvna. Tudi ta bolezen je bila eden od razlogov, da sem se leta 1968 odločila, da se ob delu vpišem v srednjo medicinsko šolo. Sestre v bolnišnici so mi pomagale izpolniti prošnjo. Dopoldne sem še vedno čistila operacijske dvorane, popoldne pa sem poslušala predavanja o anatomiji, fiziologiji in negi. V tem času sem veliko prejokala. V meni se je vedno bolj oglašala potreba po čustvih, po moškem, s katerim bi lahko šla kdaj na sprehod. Leta 1971, bila sem ravno pred maturo, sem se na skrivaj izmuznila v stolnico. Cerkev je bila prazna, spomnim pa se, da je vseeno zelo lepo dišalo po kadilu ...«

(Se nadaljuje)