Poslastica za literarne sladokusce

Helena Šuklje se je že pred izidom zbirke uveljavila s kratko prozo v različnih tiskanih in spletnih literarnih revijah, pa tudi na Radiu Ars v oddajah Literarni nokturno in Izbrana proza. S svojimi deli se je večkrat uvrstila v ožje izbore literarnih natečajev, nekatera dela so bila tudi nagrajena. Po izobrazbi magistrica farmacije verjame, da je literatura presežna sila, jezik pa magijski medij, ki povezuje. V zbirki dvanajstih zgodb pod naslovom Bližina na recept ustvarja tematsko razgibano, jezikovno dovršeno in sporočilno obstojno delo, ki ga zaradi vseh naštetih odlik le teoretično lahko štejemo za prvenec, so o avtorici in njenem delu zapisali pri založbi Beletrina, pri kateri je knjiga izšla avgusta lani. Po besedah Urbana Vovka gre za knjižno umetnino za literarne sladokusce. »Avtorica se izraža v slogu, ki je izredno domišljen, pretanjen in natančno strukturiran ter ob vsakem novem branju ponudi novo doživetje.«

Glede na to, da je predstavitev knjige potekala v Poljanah, je avtorica Goranu Šušnjarju zaupala, da so Poljane zanjo poseben kraj, na katerega jo veže ogromno lepih otroških spominov. Prek dedka Igorja Torkarja je bila že zgodaj vpeta v ustvarjalno okolje. »Dedek je vedno pisal ali bral ali debatiral s prijatelji literati,« se spominja. In čeprav je nihče ni neposredno spodbujal k pisanju, je bilo to, kot pravi sama, ves čas »v zraku« in je enkrat moralo priti na plan. Zgodbe v zbirki so nastajale postopno. Pomembno vlogo na tej poti so imele tudi literarne delavnice, kjer je sodelovala z avtorji, ki so jo zaznamovali, recimo Vlado Žabot in Andrej Blatnik. Rdeča nit zgodb iz zbirke je vprašanje bližine in kaj bližina pomeni danes. Ob tem je Šušnjar opozoril na nekoliko nenavaden naslov, saj bližina in recept nekako ne sodita skupaj, a Helena Šuklje je razložila, da naslov vzpostavlja napetost med toplino medčloveških odnosov in birokratsko hladnostjo, ki jo simbolizira recept. Ta razkorak se odraža tudi v zgodbah, kjer so odnosi med partnerji in družinskimi člani pogosto kompleksni, zaznamovani z odsotnostjo, hrepenenjem in neizrečenim. Zgodbe so večinoma pisane s perspektive ženskih likov, ki so čustveno bogati, razmišljujoči in notranje močni, čeprav te moči ne izražajo glasno. Moški liki pa so pogosto oddaljeni, ujeti v lastne svetove – nedosegljivi ali v odhajanju. Kot je ob tem poudarila Helena Šuklje, ne piše načrtno na način »ženske pisave«, temveč zgolj s perspektive, ki jo najbolj pristno čuti. Posebno mesto v zbirki ima zgodba Beležnica, ki odpira knjigo. V njej se po besedah Helene Šuklje na videz zgodi zelo malo, a prav v tej zadržanosti in poetičnosti se skriva njena moč. Deluje kot nekakšne glasbene vilice, je poudarila, ki bralca uglasijo z ritmom celotne zbirke. Na drugi strani zgodba Obeski smiselno zaokroža celotno zbirko in vzpostavlja tudi osebno povezavo z dedkom.

Bližina na recept tako ni le zbirka zgodb, temveč premišljen literarni svet, ki bralca vabi k počasnemu, poglobljenemu branju – in predvsem k razmisleku o tem, kaj nas v resnici povezuje. Ali kot so v vabilu na pogovorni večer zapisali v Kulturnem društvu dr. Ivan Tavčar, je to »večplastno, pretanjeno in slogovno izbrušeno delo, ki nas spomni, da bližina ni samoumevna – včasih jo moramo, prav kot zdravilo, odmeriti«.