Posebne zgodbe (2)

Štiri oddaje iz nove sezone oddaj Posebne zgodbe so bile predvajane na prvem programu Televizije Slovenija. Tako kot vse pretekle epizode so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. »V preteklosti smo v posameznih delih že spoznali življenje z avtizmom, ljudi, ki so za vedno na vozičku, prezgodaj odrasle otroke, posvojene, posameznike z disleksijo, zgodbe o darovanju organov, samomoru, ADHD-ju, tikih, najboljših prijateljih, (po)moči umetnosti, samozavesti in samopodobi,« je predstavila urednica in scenaristka oddaj Milica Prešeren.

Na kratko smo že predstavili tretjo in četrto oddajo iz letošnjega cikla, ki prikazujeta jecljanje in retoriko. Milica Prešeren je povedala več še o prvih dveh. »Prvi film je iskal odgovore na vprašanja o tem, kakšno je življenje z bipolarno motnjo, za katero so značilni manični vzponi in depresivni padci, kako s to diagnozo po 26 hospitalizacijah danes živi Barbara, kakšne so bile videti njene manične epizode, ko si je med drugim predstavljala, da je znana oseba, in kako so jih doživljali njeni prijatelji, psihiatrinja, ona sama. Tudi Markovo življenje zaznamuje bipolarnost. Ob njegovi prekipevajoči energiji in obilici glasbene ustvarjalnosti marsikdo, z izjemo najbližjih, ni opazil njegovih padcev v depresijo, saj se je takrat umaknil v svoj temni svet. Film med drugim odstira tudi strahove, ki Marka obhajajo danes, in skrbi njegovih bližnjih. Drugi film iz novega niza pa je v ospredje postavil življenjske učitelje: šolskega, ki tudi v opravi mavričnega samoroga presega običajne načine poučevanja, s čimer je osvojil dijake in si prislužil mednarodno veljavo. Tu je še zgodba mladega para, ki na otroka prenaša znanja in vrednote svojih staršev, ter fotografa, filmskega ustvarjalca in pustolovca, ki ga je narava tudi s težko preizkušnjo, ko ga je zasul plaz, naučila marsičesa. O učiteljih govorijo tudi njihovi učenci, otroci, starši, bližnji in daljni sopotniki.«

Milica Prešeren pravi, da jo zanimajo življenjske zgodbe, ki jih nosimo s seboj, ta različnost, izkušnje, ki nas bogatijo, preizkušajo, iz katerih se učimo, bolje razumemo druge, morda tudi sebe, ki nam širijo obzorja, nas česa novega naučijo. Vprašali smo, ali težko najde sogovorce in ali se ljudje še vedno bojijo spregovoriti o svojih posebnostih. »Večina se jih boji, čuti nelagodje, o tem ne želi govoriti na glas. Tabu tem, predsodkov, strahu, kaj bodo ljudje rekli, če kdo o sebi spregovori na glas, ne manjka. Zato je toliko težje najti tiste, ki so pripravljeni stopiti pred kamero in mikrofon, hkrati pa so tisti, ki to zmorejo, toliko bolj dragoceni, kar pa obenem prinaša še toliko večjo odgovornost, da upravičim njihovo zaupanje,« je odgovorila in poudarila, da če sodi tudi po dobrih odzivih na serijo, so te teme zelo dobrodošle, zaželene in dragocene, še zlasti če se prepletajo z besedami strokovnjakov.

Posebne zgodbe jo spremljajo že dolgo, njihov zapis v televizijskem jeziku pa se je začel s posebno zgodbo o spektru avtističnih motenj kot samostojnim projektom oziroma filmom. Ta je bil pozneje tudi povod za nastanek serije. Njihovo ustvarjanje je zanjo velik izziv, in to od trenutka, ko je tema izbrana, naprej. »Raziskovanje teme, prebiranje literature, ogledi avdio in video gradiva, pogovori s strokovnjaki in posamezniki, ki imajo sami izkušnje, povezane s temo, ali pa jih ima kdo od njihovih bližnjih. Ko je postavljen temelj zgodbe, se ta nadgradi in poglobi še scenaristično.«

Pripravlja že nove dele z novimi zanimivimi temami. Posebne zgodbe se bodo nadaljevale. (Konec)