Posebne zgodbe (1)

Na prvem programu Televizije Slovenija se predvaja nova sezona oddaj Posebne zgodbe.

»Letošnji ciklus, ki ga v torek, 24. februarja, ob 17.50 zaključujejo Posebne zgodbe: Retorika, poleg omenjene teme postavlja v ospredje še bipolarnost, učitelje in jecljanje. Odzivi na že predvajane oddaje so zelo dobri, tudi pri nastopajočih, kar mi je še posebej dragoceno, namreč da ne obžalujejo, da so mi zaupali in da so svojo bolj ali manj težko izkušnjo delili javno. Sicer pa se s februarskim nizom Posebnih zgodb nadaljuje dosedanji pester nabor različnih tem te dokumentarne serije, ki daje glas posameznikom, katerih življenje zaznamujejo različne izkušnje, izzivi, spoznanja, prelomni, a tudi na videz bolj obrobni dogodki, ki odpira vprašanja in spodbuja k razmisleku, daje glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo in ne vidimo, ljudem, ki ne govorijo le o sebi, temveč so tudi ogledalo našega časa in družbe. To so tudi zgodbe otrok in odraslih z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Dopolnjujejo jih znanstvena dognanja, besede strokovnjakov,« je serijo predstavila urednica in scenaristka oddaj Milica Prešeren.

Poudarila je, da je vsaka zgodba zgodba zase. »Vsaka mi je dragocena, saj odpira vrata v svet, ki ga včasih opazujemo od daleč ali pa se kdo v kateri od zgodb tudi prepozna, mu pomaga do boljšega uvida v težavo, do zavedanja, da v tem ni sam in osamljen, ne nazadnje pa zgodbe ponujajo tudi nova znanja in spoznanja.« To velja tudi za prihajajočo četrto oddajo niza Posebne zgodbe: Retorika, ki izhaja iz dejstva, da retorika ni le teorija govorništva, veščina prepričevanja, ki izvira iz antične Grčije, ampak je spretnost, znanje govorjenja in izražanja sploh, odraža pa se v našem sporazumevanju. »Zakaj je pomembno, da jo obvladamo? O sodobni retoriki, moči besed, še danes uporabnih antičnih postulatih in zakonitostih govori strokovnjakinja dr. Janja Žmavc, retorika pa v praksi zaživi tako z njenim nastopom kot z izkušnjami študenta na odru AGRFT-ja, učencev OŠ Polzela in ne nazadnje prof. dr. Marka Stabeja,« pravi Milica Prešeren.

Ta teden je bila predvajana tretja oddaja niza Posebne zgodbe: Jecljanje, v kateri je svojo zgodbo predstavil Tržičan, znanstvenik in jezikoslovec dr. Kozma Ahačič. »V njej razkriva, da je jecljanje zanj bila najprej težava, pri kateri mu je pomagala logopedinja, potem pa je postalo tudi izziv ali, kot sam pravi, dar. Zaradi jecljanja se veliko bolj poglobi v svoj način govora in vsebino, naučil se je tehnik, retorike, jecljanje pa ga je tudi opomnilo na človekovo ranljivost, da te imajo kljub uspehom lahko za nesposobneža, ki se ne zna niti predstaviti. Jecljanje ni samo težava v govorno-jezikovni komunikaciji, temveč lahko vpliva na celotno človekovo osebnost. V filmu spoznamo tudi, kako se z jecljanjem sooča najstnica Kiara, kdaj je začela jecljati, kakšen je odziv bližnjih, okolice, šole, kako to vpliva na njeno življenje. Strokovni pogled na jecljanje pa odstirajo logopedinji in psihologinja,« je pojasnila Milica Prešeren. (Se nadaljuje)