Ponosni na smučarsko tradicijo

V Smučarskem klubu (SK) Domel so pred kratkim praznovali 70-letnico smučanja na Selškem. O pomembnih mejnikih te dolgoletne dejavnosti smo se pogovarjali s predsednikom SK Domel Francijem Lukančičem, aktivnima članoma Matejo Mohorič in Matejem Habjanom ter Renejem Benedičičem, ki je bil kar 47 let del smučanja na Selškem – sprva kot tekmovalec, nato pa dolgoletni trener in ima tako bržkone najdaljši staž delovanja v klubu. »Naš cilj je bil, da se tradicija nadaljuje in pelje naprej. Danes vidimo, da ure, vložene v to, niso bile zaman,« ugotavlja Benedičič. Lukančič je poudaril, da s ponosom gledajo nazaj na bogato tradicijo smučanja na Selškem. Hvaležni so vsem predhodnikom, ki so z veliko zagnanostjo in prostovoljnim delom razvijali ta šport – vse od skromnih začetkov do organiziranega kluba z vidnimi uspehi na državnem in mednarodnem prizorišču. Njihov cilj je še naprej uspešno vzgajati nove generacije smučarjev.

Resnejši začetki tekmovalnega smučanja na Selškem segajo v leto 1954, ko sta društvi TVD Partizan iz Selc in Železnikov začeli razvijati smučarske sekcije. Kot je pojasnila Mateja Mohorič, so bili začetki težki, pogoji pa daleč od današnjih: oprema je zajemala lesene smuči, leskove palice, namesto smučarskih čevljev so imeli gojzarje, vezi, znamenite »markerje«, so izdelovali sami …, prav tako so morali sami teptati proge, kar je včasih trajalo dlje kot sam trening. »Smučali so na okoliških pobočjih, sprva na Ledinah v Selcih, nato pa tudi na več lokacijah v Železnikih: na Kočevniku, Belih tratah, za šolo in cerkvijo – v glavnem povsod brez vlečnic, razen na Kočevniku,« se spominja Benedičič. Odhodi na tekme so bili sprva redki; na tiste v bližini so šli peš ali z avtobusom, največkrat na lastne stroške.

Brata Gartner orala ledino

Razvoj smučanja na Selškem je v začetku šestdesetih let zaznamoval trener Filip Gartner, ki je s svojim znanjem in predanostjo postavil temelje, pri kaljenju uspešnih smučarjev pa se mu je kmalu pridružil še brat Aleš. »V tistem času sta bila gonilna sila in sta orala ledino,« je dejal Benedičič. Filip Gartner je po nekaj letih odšel iz Selške doline in se je uveljavil kot izjemen trener številnih smučarskih reprezentanc, medtem ko je njegov mlajši brat Aleš nadaljeval trenersko delo na Selškem in kljub skromnim pogojem vzgojil številne uspešne športnike. Pomemben preskok se je zgodil, ko so začeli trenirati na Soriški planini. »To je bilo v začetku 70. let. Z avtobusom smo šli do Podrošta, od tam pa peš na Soriško planino, kar pomeni 600 ali 700 metrov višinske razlike. Vsak je nesel smuči in 'ruzak'. Ostali smo nekaj dni, spali smo v Litostrojski koči, sicer pa na Soriški planini takrat ni bilo ničesar, s seboj smo nesli Tomosove vlečnice. Zelo smo bili zagnani – morali smo biti, če smo hoteli smučati. Je pa tudi mene treniral Aleš Gartner; znal nas je motivirati, njegov brat pa tudi,« je Benedičič obujal spomine. Kasneje je sicer tudi Aleš Gartner svoje trenersko znanje prenesel v tujino in sodeloval pri razvoju vrhunskih smučarjev.

Preboj med najboljše

V SK Domel kot mejnik v razvoju smučanja na Selškem omenjajo tudi vzpostavitev smučarske infrastrukture; predvsem odprtje smučišča na Starem vrhu in postavitev vlečnice na Soriški planini. Z boljšimi pogoji za trening se je povečevala tudi tekmovalna uspešnost – posamezniki so se uvrščali med najboljše na tekmovanjih in celo v mladinske reprezentance. »Prva, ki se je uvrstila v državno jugoslovansko reprezentanco, je bila Jožica Gortnar, za njo pa je to uspelo Branetu Kanklu,« je razložil Benedičič.

Konec 60. oz. v začetku 70. let je smučanje dobivalo vse bolj organizirano obliko. Člani TVD Partizan iz Železnikov in Selc so se vključili v novoustanovljeno Športno društvo (ŠD) Alples. Leta 1973 je bilo ustanovljeno ŠD Železniki, ki se je kasneje preimenovalo v ŠD Iskra Železniki, leta 1992 pa je postalo ŠD Domel in nekaj let kasneje Smučarski klub Domel.

V začetku devetdesetih let so za najmlajše smučarje, ki še niso tekmovali, zasnovali alpsko šolo, ki je postala ključni vir novih generacij smučarjev. Takrat so bili po besedah Lukančiča zlati časi, saj je bilo v klubu od 15 do 20 tekmovalcev in še za en avtobus otrok iz alpske šole.

Največje tekmovalne uspehe beležijo v zadnjih dveh desetletjih. Osredotočeni so na delo z otroki, kar se odraža v številnih naslovih državnih in regijskih prvakov, nekateri smučarji, vzgojeni v SK Domel, pa so nastopili tudi na najvišji ravni – v svetovnem pokalu. »Med njimi je tudi Anže Gartner, ki pa se je letos žal poškodoval pred eno od tekem za evropski pokal, kar mu je preprečilo nastop na olimpijadi,« je povedal Lukančič. Iz vrst SK Domel sta denimo izšla tudi Jošt Habjan in Primož Lukančič, ki ta čas tekmujeta v mladinski konkurenci.

Nova proga izjemna pridobitev

Visokega jubileja smučanja na Selškem SK Domel ni zaznamoval z uradno slovesnostjo, pač pa z nedavno veleslalomsko tekmo in druženjem na Soriški planini. S tem so navzočim pokazali, kam vlagajo svojo energijo in čas. Tekma je potekala na novem poligonu za treninge, ki je bil urejen v zadnjih letih na pobudo Turističnega centra Soriška planina, SK Domel pa se jim je z veseljem pridružil pri urejanju. »Ta proga je izjemna pridobitev. Ima 1400 dolžinskih metrov in 201 meter višine ter FIS homologacijo,« je povedal predsednik SK Domel. Tudi njihov član Matej Habjan je zadovoljen, da je proga letos v polnosti zaživela, za naprej pa si želijo, da bi na njej okrepili sistem zasneževanja in s tem omogočili več treningov v domačem okolju. »To je primarni cilj. Žal brez treningov v tujini ne gre več. Velik del trenažnega programa se opravi do decembra in takrat v Sloveniji ni nobene proge. Prav zaradi tega se tako borimo za ta poligon, da bi lahko naši tekmovalci decembra trenirali doma. Če jim prihranimo en mesec treningov v tujini, je to ogromno,« je poudaril Habjan. Lukančič je dodal, da jih sistem trenaže v tujini finančno izčrpava, otrokom pa vzame ogromno časa in energije, ob tem pa tudi izostajajo iz šole.

Kljub izzivom v SK Domel v prihodnost zrejo z optimizmom. »Sam v klubu pomagam deset let. Dobro delamo in se razumemo, ne nazadnje člani z družinami vsako poletje teden dni skupaj preživimo na morju. Tako kot v preteklosti sta tudi danes ključna zagnanost in pripravljenost za prostovoljno delo. Dokler bomo imeli to, se za nadaljevanje tradicije smučanja na Selškem ni bati,« je prepričan Matej Habjan.