Politične kariere po Avstro-Ogrski

Vrnimo se k bojem za ozemlja. Medtem ko je general Maister imel povsem realistična pričakovanja o mirovni konferenci v Parizu ali pa morebiti celo notranje oz. zaupne informacije, so iz Beograda poslali celo četo bolj ali manj izkušenih politikov.

Dalmatinski politik Josip Smodlaka, član te delegacije, je ugotavljal, da so Slovenci imeli svojega zgodovinarja, geografa, kartografa, statistika, risarja, pisarniške uradnike in tipkarice, iz Ljubljane pa so pripeljali celo pisarniškega slugo. »V pisarnah, ki so bile vzor reda in snage, se je delalo po ves dan, dostikrat v pozne nočne ure. Nihče ni stal križem rok. Tipkanje strojev ni prenehalo od jutra do mraka. Na čelu tega popolnega aparata je stal pooblaščeni delegat dr. Žolger, bivši minister cesarja Karla, prvi in zadnji južni Slovan, ki je v Avstriji postal minister. Ob dejstvu, da je bil vrsto let šef oddelka na Dunaju, si je uredil pisarno po dunajskem vzoru, tako da je zares izgledala kot oddelek avstrijskega ministrstva. /…/ Dejansko so zadeve znotraj delegacije delovale tako, kot da je Slovenija samostojna država pod protektoratom Jugoslavije.«

Slovensko stran delegacije so sestavljali tisti, ki so že v Avstro-Ogrski imeli visoke položaje: dr. Ivan Žolger, Otokar Rybář, dvorni ministrski svetnik Ivo Šubelj, generalni konzul Ivan Švegel in Hugo Bruno Stare, ki je z Žolgerjem delal kot koncipist v predsedstvu ministrskega sveta, nato pa je postal tajnik njegove »cesarsko-kraljeve« pisarne. Mlajši kolegi v skupini so bili pa Milko Brezigar, Bogumil Vošnjak, Ivan Marija Čok, Drago Marušič ter Janko Mačkovšek. Slednji je pisal pisma svoji soprogi v Ljubljano ter vodil dnevnik o tem potovanju. Podatki temeljijo na članku iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 2018/4, ki citira veliko njegovih pisem.

Janko Mačkovšek (1888–1945) se je rodil v Idriji. Po ljubljanski realki je od 1907 do 1912 študiral na visoki tehnični šoli v Pragi. Že v študentskih letih se je zanimal za problematiko slovenskih etnografskih meja, s svojimi statističnimi izračuni pa je že zgodaj seznanil tudi slovenske politike. Mačkovšek se je zaposlil pri mestnem gradbenem uradu v Ljubljani. Boril se je na ruski in italijanski fronti ter zapustil bogato korespondenco, v kateri doživeto opisuje dogajanja med veliko vojno in mirovnimi pogajanji. »Moja kompanija je na ptujski grajšini. Imamo krasen razgled na vse strani. /.../ Marsikdo si vojsko hujše predstavlja, kot je v resnici. Če bi ne bilo kuglic, bi res zgledalo, kot na žegnanju.«

Mačkovšek je že junija 1918 začel urejati gradivo o slovenskih etnografskih mejah po naročilu liberalnega politika Gregorja Žerjava/Žerjala (1882–1929), ki je takrat tesno sodeloval z voditeljem Vseslovenske ljudske stranke Antonom Korošcem. Ko je bil v Ljubljani 17. avgusta 1918 ustanovljen Narodni svet za slovenske dežele in Istro, je ta Mačkovška imenoval za referenta za narodne meje.

Kmalu po ustanovitvi Kraljevine SHS (1. decembra 1918 v navzočnosti regenta Aleksandra Karađorđevića) so Mačkovška poklicali v Beograd. Žerjav je bil del delegacije, ki je podpisala deklaracijo, s katero je ustanovila kraljevina, nato pa je postal zagovornik jugoslovanskega centralizma in unitarizma. Bil je med soustanovitelji Jugoslovanske demokratične stranke junija 1918, ki se je leta 1919 preoblikovala v Demokratsko stranko. V letih 1920, 1925 in 1927 je bil izvoljen v jugoslovanski parlament ter bil minister za zdravje in minister za gozdarstvo in rudarstvo.