Poklic učitelja je zanjo poslanstvo

Tina Karničar poučuje učence v prvem razredu Osnovne šole Valentina Vodnika v Ljubljani. V pogovoru smo želeli izvedeti več o njenem pogledu na delo učiteljice, o izkušnjah v razredu ter o tem, kaj jo navdihuje, da z enakim žarom že leta stopa v razred in sprejema nove generacije prvošolcev.

Ko pripoveduje o svoji poti v učiteljstvo, se njene oči svetijo z otroško toplino. »Izhajam iz družine učiteljev. Poklic sem imela praktično položen v zibelko.« Že njena stara starša sta bila učitelja, stari oče ravnatelj. Spominja se, kako je že kot majhna deklica spremljala staro mamo v njen razred, sedela med učenci, poslušala pouk, po koncu pa pisala in risala po tabli ter se pretvarjala, da je učiteljica. Že takrat je začutila, da je šola prostor, v katerem se bo vedno počutila domače.

Zaveda se, da kot razredna učiteljica v prvem razredu nima najlažje naloge. »Na začetku si bolj mama kot učiteljica,« razloži. »Otroci so še nežni, navezani, potrebujejo varnost, objem, razumevanje.« V prvem razredu sta sicer prisotna učitelj in vzgojitelj, otroke pa je treba navaditi na šolski sistem in rutino, ki je drugačna od vrtčevske. »Marsikatero stvar je treba povedati večkrat, potrpežljivo in mirno,« pravi. Ob vsem tem jo najbolj osrečuje ravno otroška pristnost, njihova navdušenost nad vsako malenkostjo, pa naj bo to čebela, ki zaide v razred, ali pa zvok rešilnega avtomobila, ki se je ravnokar peljal mimo.

Tino Karničar je življenjska pot z Jezerskega vodila v Ljubljano. Tam si je ustvarila družino in se zaposlila. Kot mlado dekle je komaj čakala, da odide v mesto, danes pa z veseljem priznava, da se v naravo in mir svojega rojstnega kraja rada vrača.

Se je poklic učitelja v vseh teh letih močno spremenil, jo povprašamo.

»Če bi moja stara mama videla, kako je danes … Ne vem, če bi prenesla vse to,« pomisli glasno. »Učiteljski poklic se je skozi leta močno spremenil,« je jasna. Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne razrede zahteva dodatno prilagajanje, kar je zelo spremenilo sam učni proces, po obdobju covida-19 pa so spremembe še večje, še več je raznolikosti v razredih. Pojasni, da je sicer to njena izkušnja, ker pač poučuje v mestu. »Na papirju je videti idealno, a v praksi je drugače.« Pove to, kar čuti: »Biti učitelj ni služba, je poslanstvo.«

A prav v tem poslanstvu Karničarjeva najde svojo moč. »Z energijo, s katero stopiš v razred, zaznamuješ prostor. Če si pozitiven, to čutijo tudi otroci.« Pove, da jo včasih prav otroci dvignejo, če pride v šolo utrujena ali brez volje. Njihova otroškost, iskrice in radovednost jo vedno napolnijo. Pa družina, šport in narava tudi pripomorejo k boljšemu počutju. Šmarna gora je njeno zdravilo, brez narave ne gre, je odkrita.

Njena predanost ni ostala neopažena. Bralci spletnega portala Ljubljanainfo so ji namreč med letos predlaganimi učitelji in učiteljicami namenili največ glasov in jo tako izbrali za naj učiteljico Ljubljane in okolice. Ko je dobila sporočilo o nominaciji, je sprva mislila, da gre za šalo. Šele ko je izvedela, da je prišla v ožji izbor, so jo preplavila čustva. »To je bila zelo lepa, posebna izkušnja,« pove. Sodelavke so zanjo pripravile pravo »kampanjo«, sama pa se je v vlogi prejemnice javnega priznanja za svoje delo znašla prvič.

Ko razmišlja o prihodnosti šolstva, si želi predvsem spoštovanja. »Poklic učitelja ni več cenjen. Žal tudi znanje danes ni več vrednota …« Želi si več časa za otroke oziroma učence, manj t. i. papirologije. Meni, da bi z otroki lahko delali veliko bolj kakovostno, če bi učiteljem to omogočili.

In če ne bi bila učiteljica, za kakšen poklic bi se odločila, nas zanima za konec. Zazre se skozi kuhinjsko okno in brez pomislekov odgovori: »Vedno bi delala z otroki.«