Pogreša mamino kuhinjo

Žan Mubi je 29-letni Gorenjec, ki je že precej mlad spoznal, kako velik je svet in koliko priložnosti in možnosti mu ponuja. Izhaja iz povprečne slovenske družine, poleti so hodili na morje, pozimi smučali na Krvavcu, občasno potovali še kam drugam. Živo se spominja dne, predvsem pa občutkov, ki so ga prevevali kot štiriletnika, ko so z letalom potovali v Črno goro. Že takrat je začutil, da mu je spoznavati svet »zelo fino«. Kasneje je izkoristil vsako priložnost za popotovanje, ki mu je prišlo na pot. Ko je tako ravno na začetku študija, star dobrih dvajset let, zagledal oglas, da letalska družba Qatar Airways išče nove sodelavce, ni prav nič okleval. Pripravil je prtljago in se preselil v Katar, od koder je dve leti letel na vse konce sveta.

Stevard v elitni letalski družbi

Biti stevard v eni najbolj prestižnih letalskih družb na svetu se morda komu sliši kot sanjska služba – pa je res? »To je bila super delovna izkušnja, podjetje je zelo striktno in dobil sem veliko discipline. Prepotoval sem vse kontinente, razen Južne Amerike. Vse to človeku razširi obzorje, vidiš, kako velik je svet in koliko priložnosti ponuja. Po drugi strani pa to ni služba za na dolgi rok, delovnik in časovne razlike so zelo naporni,« o dobrih in manj dobrih plateh pripoveduje Žan Mubi. Stevardese in stevardi, pravi, morajo biti tudi malo psihologi, malo policisti in malo reševalci. Pogosto se namreč zgodi, da pridejo v stik z ljudmi, ki jih je strah letenja, zgodi pa se tudi – kot se je njemu –, da se kdo na letalu stepe ali da pride do kakšne zdravstvene stiske. Na vse to letalsko osebje pripravljajo, a vendarle se zgodijo tudi situacije, na katere človek ne more biti pripravljen. »Spomnim se izjemno hude turbulence na letu iz Dohe v Istanbul. Takrat pa je tudi nas malo stiskalo. Ko sem po varnem pristanku pilotu omenil to turbulenco, pa je le zamahnil z roko, češ da obstajajo še precej hujše situacije,« se spominja.

Od izgubljene prtljage do nove službe

Žan Mubi je v času epidemije koronavirusa službo izgubil in se vrnil v Slovenijo. Že takrat je vedel, da ne želi biti več stevard, kot tudi to, da mu bo doma slej ko prej postalo dolgčas. V drugo gre včasih rado in zato se je ponovno vpisal na študij, tokrat na gostinstvo in turizem na Bledu. Izkoristil je študentske izmenjave v tujini in na eni izmed njih, v Grčiji, spoznal Silvio, Tanzanijko italijanskih korenin, ki pa je študirala v Belgiji. Postala sta par in zaživela v Šenčurju, ko je Žan prejel zanimivo ponudbo za delo na Filipinih. Ta je prišla od znanca, s katerim sta se precej pred tem spoznala na brniškem letališču, kjer je Žan opravljal študentsko delo, in mu je pomagal najti izgubljeno prtljago. Na videz nepomemben dogodek se je izkazal za še kako pomembnega. »Ostala sva v stikih in pred dvema letoma me je poklical, če me morda zanima delo v Manili. Niti malo nisem razmišljal, in ko sem to omenil Silvii, je bila tudi ona navdušena. In zdaj sva tukaj,« pripoveduje sogovornik.

Vsak dan po štiri ure v gneči na cesti

Tako Žan kot Silvia sta v Manili zaposlena v turistični agenciji. Žan pravi, da mu je bilo prvo leto življenja na Filipinih pravi izziv, sedaj pa se je že privadil. »Največji izziv je bil kulturni šok. V Evropi samo hitimo, če je gneča, se vsi pritožujemo, tukaj pa življenje teče precej bolj počasi, so bolj sproščeni. Po drugi strani sem bil pa šokiran tudi nad neskončnimi prometnimi zamaški – gneča, gneča in še enkrat gneča. Tukaj imeti avto je zelo težko. Sam imam srečo, v službo hodim peš, nekateri sodelavci pa vsak dan stojijo v gneči po dve uri zjutraj in dve uri popoldan!« pravi Mubi, ki mu na Filipinih zelo ustreza klima. Štirih letnih časov prav nič ne pogreša, a prizna, da včasih sanja o snegu: »Imel bi bel december, da bi se nasmučal, nato pa se vrnil v poletje.«

Nepozabna dobrodošlica

Pogreša pa prijatelje in družino, predvsem mamino kuhinjo. V Manili se lahko kupi vse, a dobre evropske prehranske sestavine (parmezan, suhe salame, jogurti, siri) so zelo drage. Počasi se je navadil tudi nekaterih zanj nenavadnih okusov tamkajšnje hrane. »Filipinci zelo radi mešajo sladko in slano, absurd so zelo priljubljeni špageti s sladko bolonjsko omako, ki so pravi hit celo v Mc'donaldsu,« pravi sogovornik, ki je že v prvih dneh moral na pobudo sodelavcev pokusiti tudi najbolj razvpito »delikateso« – balut, ki je na Filipinih ulična hrana. Gre za račje ali piščančje jajce z razvijajočim se zarodkom, ki se kuhano poje kar iz lupine. Izkušnja? »Nepozabna in neponovljiva, enkrat in nikoli več.«

V Manili že svetijo božične lučke

Pa 12-milijonsko mesto sploh kdaj spi? Spi ne, malo pa si spočije ob večjih verskih praznikih, ko se ljudje iz Manile vračajo domov na podeželje. Nasploh so Filipinci zelo veren narod (80 odstotkov jih je rimskokatoliške veroizpovedi). »Prav nič nenavadnega ni, da se v nakupovalnem središču, ko je čas za molitev, vse ustavi, ljudje zmolijo in nato se življenje vrne nazaj. Vsak nakupovalni center ima tudi prostor, kjer se odvijajo maše,« pravi naš sogovornik, ki v smehu doda, da se je pravkar že začelo praznovanje božiča, prve ulice so se že zasvetile v božični preobleki. Njega praznovanje božiča v septembru prav nič ne mika, se pa veseli, da se trenutno deževno obdobje počasi umika suhemu in da prihajajo najlepši meseci za potovanje po tem otočju, ki ga sestavlja več kot 7500 otokov. »Kdor ima rad naravo, ta je nad Filipini naravnost očaran. Koralni grebeni so čudoviti, nikoli ne bom pozabil plavanja z želvami na enem izmed izletov …« se spomina Žan Mubi. S Silvio si prihodnosti ne želita preveč načrtovati, vesta pa, da jima je trenutno lepo tam, kjer sta. Kje bosta čez deset let? Morda v Tanzaniji, morda v Italiji, morda na Filipinih ali kje drugje, morda pa tudi tam, kjer je Žanu najlepše. »Ne glede na to, kje sem, bo moj dom vedno prelepa Gorenjska,« pravi.