Pogledi v oči, ki vas gledajo

Mural od blizu deluje še močneje, še bolj prepričljivo in hkrati vabljivo, naj se vendarle prepustimo očem, tistemu človeškemu organu, ki ga poleg rok, ki delajo, Mohor Kejžar postavlja v ospredje. Morda tudi zato, ker oči pomagajo videti in v širšem smislu spregledati.

Potem ko je lani v domači občini v galeriji Muzeja Železniki začel z razstavo Od rok, na kateri je v ospredje postavil motiv roke, tokratna razstava poudarja motiv očesa, njen naslov V oči me glej! pa razpira tudi širše pomenske razsežnosti, kot ugotavlja kustosinja Anabel Černohorski. »Naslov deluje kot ukaz, izziv, nagovor ali celo apel k poštenosti in iskrenosti v družbi, kjer teh vrednot pogosto primanjkuje. V času razraščanja konfliktov in prevlade ekonomskih interesov nad človeškostjo poziv k zazrtju v oči učinkuje kot zahteva po odgovornosti – do drugega, do okolja, do skupnosti.«

Avtoportret, ker bo prepleskan

Da postavitev razstave začne teden pred odprtjem s slikanjem murala na galerijsko steno, je slikarju predlagala kustosinja. »Na to idejo me je napeljal prvi stik z njegovim likovnim opusom, katerega del so tudi poslikane skale v naravi. Slednje na razstavi lahko pokaže s fotografijo na platnu ali kako drugače, glede na njegov v medijih in tehnikah zelo raznolik opus pa se mi je zdelo smiselno tudi medij murala prenesti v galerijo. Vesela sem, da je bil takoj za.«

Naj spomnimo, spomladi pred dvema letoma je Mohor Kejžar v gozdu nad Sorico poslikal prve skale oziroma balvane. Zdaj je različnih poslikav že šest, dve – oči in oko sove uharice – sta na fotografiji na platnu predstavljeni tudi na razstavi. »Ideja za poslikavo stene v galeriji se mi je zdela zanimiva in glede na to, da imam s tovrstnimi poslikavami že kar precej izkušenj, sem se z veseljem lotil dela,« pove slikar in pri tem poudari: »Za avtoportret sem se odločil z mislijo na to, da bo stena po končani razstavi prepleskana. Sicer to zagotovo ne bi bil avtoportret. Mislim, da je to šele tretji v celotni moji karieri.«

Upodobitev na steni je seveda povezana z naslovom razstave, umetnik pa jo je z akrilnimi barvami z uporabo airbrusha ustvarjal približno teden dni. Ker je med delom ob odprtih vratih zračil prostor, so mnogi mimoidoči turisti že ob nastajanju poslikave pogledovali v galerijo.

Najprej pomisli na oči

Kot pojasni slikar, je tematiko oči izbral, ker so eden izmed najbolj izraznih človeških organov. »Oči so morda celo nekoliko klišejske. Če bi mi kdo rekel, naj kaj narišem, bi najprej pomislil na oči. Za razliko od rok, ki jih je težko narisati, pa oči že skorajda rišem z rutino. Mnogo karikatur sem narisal in na razstavo sem tako vključil tudi nalepke več kot sto parov izrezanih oči iz njih,« pripoveduje Mohor Kejžar, katerega umetniška praksa zajema širok nabor izraznih medijev in tehnik. Njegov opus obsega slike v olju in akrilu na platnu, mešane tehnike, pirografijo na lesu, digitalno umetnost, dela na različnih podlagah z uporabo airbrusha, tetovaže, ilustracije, fotografije ter murale na fasadah, v podhodih in, kot že zapisano, na balvanih v njegovem umetniškem parku v naravi, ob sprehajalni poti v gozdu nad Sorico. V eno izmed stenskih niš je postavil tudi svoje delovno orodje, lepo naložene spreje, s katerimi je poslikal balvane.

Kot zapiše kustosinja Anabel Černohorski: »Kejžarjevo ustvarjanje se slogovno razteza od (hiper)realističnih upodobitev do stilizacij in elementov, značilnih za popart – na primer podobe žensk z bleščečimi nasmehi, ki spominjajo na estetiko oglasnih vizualij in se mestoma odkrito spogledujejo s kičem.« Pri tem so posebno poglavje že omenjene karikature, ki nastajajo z digitalnimi orodji.

V prvem prostoru nas preseneti še eno delo, pripravljeno posebej za to razstavo. S postopkom pirografije (žganja v les) je avtor motiv prenesel na kos lesa hruške in ga naslovil O, groza! Ogenj na hruško.

Od kritike sveta do kolateralnega

Mohor Kejžar v svojih delih pogosto upodablja figuraliko ter motive, povezane z glasbo, naravo in živalmi. Številna med njimi z duhovitimi ali večpomenskimi naslovi predstavljajo bodisi komentar umetnikovega vsakdana bodisi odsev širše družbene stvarnosti. »Kejžar v svojih delih pogosto poudarja prisotnost človeka v naravi,« dodaja kustosinja razstave, ki ni zgolj tematski pregled, ampak je tudi širša predstavitev slikarjevega ustvarjalnega opusa. »Glede na to, da se vsako leto v galeriji trudimo prikazati različne umetniške žanre, imamo tokrat na eni razstavi predstavljeno vso raznolikost umetnikovega opusa, po čemer ta razstava tudi izstopa.«

Družbenokritični podton zaznamo v obeh oljih na platnu, ki jih je Kejžar ustvaril na temi lanske in letošnje Kolonije Iveta Šubica, ki jo prireja Združenje umetnikov Škofja Loka, katerega član je tudi sam. Slika Dvo-lično opozarja na zaton človečnosti ob vojnih konfliktih v svetu, še posebno na Bližnjem vzhodu, druga Zeleno pa o prevladi kapitala nad človekom in naravo. »Po naključju so zeleni stoevrski bankovci, ki stopajo v ospredje. Rob je gozd, notranji okvir je del stare slike, ki predstavlja gospodarsko rast, izstopa pa, kot rečeno, denar,« sliko pojasnjuje Kejžar in se obrne na nasprotni del prostora k slikama iz zgodnjega ustvarjalnega obdobja. Olji na platnu iz leta 2011 imata naslova Navadna travniška marela in Krokar. »Sliki sta še iz časa študija in obe že preslikani, saj sta bila spodaj druga motiva. To počnem pogosto. Če mi slika ni všeč, mi je ni škoda preslikati.«

Tu so še dela iz različnih obdobij, recimo slika Tišina z motivom prsta, ki prekriva usta, ponovljena po enem od balvanov v gozdu, pripoved o slikarjevem vsakdanjiku v ateljeju v rodni Sorici lahko prepoznamo v triptihu malega formata z naslovom Delo v ateljeju, ki je nastal v času epidemije, iskrivo duhovit pa je tudi v nekaj platnih, ki jih imenuje za kolateralne – ker gre običajno za tisto, kar nastane po čiščenju čopičev, morda tudi za nedokončane ali odstavljene slike.

Na vprašanje o novih poslikavah v naravi odgovori, da so mimo nekaterih balvanov speljali gozdno vlako, kar mu seveda ni všeč. »Za zdaj me ta vlaka še tako jezi, da niti ne grem pogledat, kakšno je stanje, kaj šele, da bi se loteval novega motiva. Bomo videli,« zaključuje Mohor Kejžar. Zato pa je v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki še do sredine septembra mogoče pogledati v oči. Tudi umetnikove.