Podmaršal Tomše

Do plemiškega naslova je prišel povsem naključno, kot je povedala njegova vnukinja, teta Sonja. Na nekem sprejemu so ga napačno ogovorili, na kar mu je cesar dejansko podelil pomotoma pripisani naziv. Izbral si je plemiško ime Savski dol, po svoji domovini. Cesar Franc Jožef ga je leta 1906 tudi povišal v topniškega polkovnika, medtem ko ga je minister postavil za komandanta VI. divizijskega topniškega polka. Dedovanje plemiškega naziva in pravica do uporabe grba sta bila dodeljena vsem njegovim zakonitim dedičem. Dve leti po upokojitvi so ga leta 1915 ponovno aktivirali, povišali v podmaršala z železnim križcem druge stopnje (najvišji čin, ki ga je kdaj v avstro-ogrski vojski dosegel Slovenec, v tistem času drugi najpomembnejši artilerijski čin avstro-ogrske vojske). Čakala so ga tri leta spremljanja krutih bojev na soški fronti. Proti koncu vojne je Tomše v tehnično-vojnem komiteju nasledil dr. Leopolda Austerlitza, za njim pa je leta 1918 prišel inž. Adolf Janda-Elble von Burgringen.

Tamara Scheer v knjigi Die Sprachenvielfalt in der österreichisch-ungarischen Armee, 1867–1918 (Jezikovna raznolikost v avstro-ogrski vojski) opisuje jezikovne ovire, s katerimi se je morala spopasti večnarodna vojska Avstro-Ogrske, pa tudi nacionalna vrenja v številnih Habsburžanom podložnih narodih. Tako so leta 1848 na Slovenskem podpisovali peticijo za zedinjenje v kraljevino Slovenijo (glej članek Liberalni Majzljevi). Scheerova v knjigi citira popis tegob iz dnevnika vojaka Czermaka, ki je bil vpoklican v madžarski artilerijski regiment, čeprav ni znal besede madžarsko. Mlad oficir Constantin Schneider pa opisuje, kako odločilne so bile težave v komunikaciji za bojno pripravljenost in končno bojni (ne)uspeh avstro-ogrske vojske. Madžarom je leta 1867 uspela delitev centralistično naravnega državnega aparata na dva dela (nastala je Avstro-Ogrska). Dobili so lasten parlament, lastno ustavo in lastno vojsko. Na svojem, ogrskem delu države so Madžari začeli vsiljevati madžarščino kot državni jezik, čeprav približno polovica njenega prebivalstva ni imela nič skupnega z madžarskim narodom. 77 odstotkov prebivalstva je do tedaj govorilo samo en jezik, večjezičnost ni bila običajna. A vrata socialnega vzpona so se odtlej odpirala le tistim, ki so se naučili madžarščine in se poistovetili z madžarsko kulturo. Številni so to storili, mnogi so postali dvojezični. Pa vendar še v letu 1910 več milijonov prebivalcev Ogrske ni govorilo madžarsko.

Z avgustom 1914 so se začeli spopadi v prvi svetovni vojni, ki so po več kot štirih letih privedli do poraza in razpada Avstro-Ogrske. Narodna nesoglasja so močno zaznamovala politično in siceršnje življenje prebivalcev monarhije pred vojno in v določeni meri hromile njen razvoj. Zato je bil ob mobilizaciji na začetku vojne pričakovan precejšen odpor. Toda do tega ni prišlo. Duh časa je bil pač bojevit. Večina vojakov se je na fronti bojevala do konca vojne, ne glede na narodnost. Sin Frančiške Majzelj, Atek, se je javil kot prostovoljec na srbsko fronto.

Stric Tomše je njegovo prijavo pravočasno opazil in poslali so ga na tirolsko fronto, kjer je bilo mirno. Nekega dne je štab zajel velik nemir – napovedal se je visok gost. Pojavil se je stric Tomše, ki je bil sprejet z vsemi častmi. Najprej je vprašal: »Kje je moj nečak?!« Od takrat naprej je Atku do konca vojne od vojaških dolžnosti ostalo le še kartanje z oficirji. Pri vojakih je začel tudi kaditi.