Počasi

Moj velik izziv je delati stvari počasi in moja napaka je hitrost. Ko sem pri dvajsetih zaradi težav s kožo prvič srečala homeopata, je kaj kmalu izjavil: »Vaša težava ni koža, ampak hitrost. Vi ste v vsem prehitri.« Tako se s to svojo lastnostjo, značajem ali hibo – hitrostjo, spopadam vse življenje. Pravijo, da nam je naloženo toliko, kot lahko nesemo. Otroci v paketih po dva so ti dani, tega ne načrtuješ. Medtem ko je večina v istem času opravila delo z enim ali največ dvema otrokoma, sem jaz morala opraviti dvojno ali trojno delo. Enako je v službi, imam hobije, rada kolesarim, hodim v hribe, nisem se odpovedala knjigam in glasbi. Sedaj so otroci že veliki in so dnevi, tedni in meseci, ko sva v hiši že čisto sama. Ko pride dopust, vse lahko delam počasi. Sedaj je ta čas. Morje je že mimo. Dopust je čas, ko želim pospraviti hišo malo bolj temeljito. To pomeni počistim kuhinjo, omare, kuhinjsko napo, okna. Okna sva celo prepleskala, tam, kjer so najbolj izpostavljena dežju, vetru in soncu. Počasi plevem po vrtu, kot da je vsak dan čas za eno gredo ali eno vrsto plevela. V vrtu opazujem grede, kjer sva namestila goblji kompost, in tam, kjer ga ni. To je res odlična noviteta v vrtu. Vrt je najlepši tam, kjer sva v zemljo dala najprej ovčjo volno, nato plast zemlje. Sledi karton, ki naj bi zatiral plevel, pa zopet plast zemlje in na koncu kompost od gojenja šampinjonov. Na teh gredah je najbolj bujna rast, najmanj plevela in rastline tukaj potrebujejo najmanj vode. Tako se sprehajam od enega dela vrta do drugega, strižem travo, gledam, katero drevo bi bilo dobro obrezati, ga zmanjšati. Rada bi preuredila okrasni vrt. Že so bili pri nas krajinski arhitekti, ki bi preuredili vrt, naredili načrt in opravili vse delo. Ko so predložili ceno, ki je bila za en manjši nov avto, sva idejo o novem vrtu opustila. Nisva je opustila, ampak sva se sama podala na pot iskanja in urejanja. Tako to še ni urejeno niti dokončano in dopust je čas, ko se prav počasi sprehajam in urejam, zdaj eno, zdaj drugo, porežem travo, si zamislim, kje bi bila nova vrtnica. Potem rečejo, da sedaj ni čas za sajenje vrtnic, počakati je treba na jesen … Čistim garažo, pomijem garažna vrata. Kuham tisto, kar utrgam na vrtu, buče, kumare, paradižnik, blitva, zelje, rdeča pesa, drobnjak in druge začimbe … saj je kar nekaj. Tako treniram svojo počasnost. Si ne morete misliti, kako je meni to težko, vendar vadim in vztrajam. Med tem mi že misli uhajajo k novim dogodivščinam, kam bi rada šla s kolesom, na kateri vrh bi rada pristopila. Sedaj spet lahko normalno hodim in to je dosežek. Tako vem, da najlepše ture še čakajo name in sedaj je čas le zame. In vse lahko počnem počasi.