Marija Demšar, Petra Plestenjak Podlogar, Kati Sekirnik in Lili Panjtar na odprtju razstave. Lili je razstavo grafično oblikovala, Kati in Marija pa sta sodelovali pri njenem konceptu in vsebini. / Foto: arhiv Rokodelskega centra Duo
Petdeset let rezov v čas in spomin
V Rokodelskem centru DUO v Škofji Loki je na ogled pregledna razstava mojstrice rezbarstva Petre Plestenjak Podlogar, edine nosilke znanja izdelovanja lesenih modelov za mali loški kruhek. Praznovanje pol stoletja njenega ustvarjanja je slavospev dediščini, ki se v njenih dlaneh preobraža v sodobnost.
Petra Plestenjak je uradno zapisana v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije kot edina nosilka znanja izdelovanja modelov za mali loški kruhek – medeno pecivo, ki je na Loškem domovalo že v 18. stoletju. A Petra ne ostaja le pri ohranjanju izročila. Njeni modeli niso zgolj replike zgodovinskih predlog, temveč jih prežema oseben, avtorski pečat: cvetlični, geometrijski, figuralni motivi, ki jih ustvarja brez šablon, zgolj s potrpežljivim pogledom in mirno roko. Vsak kos lesa postane edinstven, saj mojstrica vanj zareže po trenutnem navdihu. Naj bo to mali model za medenjak, knjižno kazalo, okrasna plošča ali rezbarija na pohištvu – povsod odmeva ista strast do materiala, ki ga razume do zadnjega vlakna.
Petra je dejavna članica Rokodelskega centra Škofja Loka in dolgoletna predsednica Sekcije DUO pri OOZ Škofja Loka. Že desetletja svoje znanje nesebično prenaša na mlajše – na delavnicah, tečajih, prikazih. Njeno delo odmeva onkraj meja domače regije, saj sodeluje z drugimi rokodelci in umetniki, njeni izdelki pa potujejo po svetu, od Ljubljane do Zagreba in še dlje.
Ko govori o svojem delu, Petra nikoli ne skriva, da je to predvsem ljubezen, zaslužek je drugotnega pomena. Sicer pa ob tem žal tudi hitro trčimo ob trpko dejstvo – rokodelci se dandanes soočajo s trgom, ki ceni hitrost in poceni izdelke, zanemarja pa potrpežljivost in znanje, ki se kopiči skozi desetletja. Petra je med tistimi, ki se ne uklonijo pritiskom komercializacije. »Sem še vedno starokopitna,« pravi. »Vse delam sama, ročno, brez strojev.«
Njena življenjska zgodba je vtkana v les. Že kot osnovnošolka je rezljala prve figure, pri dvanajstih letih pa izdelala svoj prvi model, ki ga še danes hrani. Kot študentka oblikovanja tekstilij in oblačil je nadgrajevala očetovo likovno žilico in dedovo rokodelsko spretnost. Od prvih razstav v sedemdesetih letih do danes je prejela številna priznanja, dvakrat naziv mojstrice domače in umetnostne obrti, neštetokrat pa potrditve, da njeno delo dosega »najvišjo možno kakovost izdelka«.
Razstava, ki bo odprta do 25. oktobra, je več kot zgolj kronika umetničinega dela. Je dialog med tradicijo in sodobnostjo, med dediščino klaris in uršulink, ki so začele peko loških kruhkov, ter današnjim iskanjem identitete v globalnem svetu. V prostoru se srečajo stoletja: iz hruškovega lesa se izvijejo motivi, ki so jih nekoč oblikovale samostanske roke, danes pa jih Petra s svojim dletom prevaja v nove jezike, nove zgodbe.
Na odprtju razstave, ki ga je z glasbo čarobno pospremila skupina Tantadruj, so bili prisotni številni loški umetniki, Petrini družinski člani, prijatelji ter občudovalci. Župan Tine Radinja je v svojem govoru poudaril, da Petra ne ustvarja zgolj predmetov, temveč mostove – med generacijami, med tradicijo in sodobnostjo, med rokodelsko natančnostjo in umetniško domišljijo.
Petra Plestenjak Podlogar ob svoji petdesetletnici ustvarjanja dokazuje, da je mogoče dediščino ne le ohranjati, temveč jo nenehno preobražati. Njeni rezi v les so hkrati rezi v čas, ki nas učijo, da se lepota skriva v potrpežljivosti, predanosti in v prepričanju, da ročno delo še vedno nagovarja najbolj človeški del nas.
