Petdeset let kulturnega ustvarjanja

Skozi fotografije in filmske izseke je Andrej Šubic obiskovalce popeljal na potovanje skozi spomine na gledališče ter druge kulturne prireditve in srečanja v zadnjem petdesetletnem obdobju v Poljanah, ki jih je močno zaznamoval tudi sam. Konec lanskega leta mu je zato Sklad Staneta Severja podelil nagrado za življenjsko delo v slovenskem ljubiteljskem gledališču.

Sprehod po več kot petdesetletnem ustvarjanju je začel pred na prvi pogled zelo neugledno kuliso – fotografijo ogromne sive stene z nalepljenimi rumenimi zvezdicami. A prav to po njegovih besedah najbolj ponazarja dolgoživost poljanskega kulturnega življenja: »To je stena za odrom starega kulturnega doma. Ko smo leta 1986 igrali Malega princa, smo odprli celotni oder, steno prebarvali na modro in nanjo nalepili zvezdice. Kasneje so to zakrili s plezalno steno, ob podiranju starega doma in odstranitvi plezalne stene pa sem zagledal to sceno, ki je po vseh teh letih ostala enaka, zato sem jo danes izbral za ozadje,« je razložil.

Njegova gledališka pot, je pojasnil, se je začela že v šolskih klopeh z vlogo Mihca v igri Tajno društvo PGC, »resno gledališko življenje«, kot se je izrazil, pa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. »Prelomna je bila uprizoritev Raubarskega cesarja pod režijskim vodstvom Igorja Torkarja, ki je leta 1973 razburkala kulturno življenje v Poljanah.« Predstavo so kasneje obnovili in jo z abonmajem ponesli tudi v Šentjakobsko gledališče. V gimnazijskih letih je z vrstniki ustvarjal predstave, s katerimi so zbirali sredstva za maturantski izlet, v študentskih letih pa so s predstavami zbirali denar za absolventski izlet. Leta 1979 je režiral Cankarjeve Hlapce ter jih postavil na škofjeloški oder v času, ko so bile aktualne tudi uprizoritve tega dela Dušana Jovanovića v Mestnem gledališču ljubljanskem in Mileta Koruna v SNG Drama Ljubljana. Že takrat je presenetil z izvirno režijsko idejo – negativni liki so se gibali na vrveh, kot bi upravljal lutke. Po letu 1980 je začel ustvarjati v Poljanah. Sodeloval je pri Tavčarjevih dnevih, nastala je tudi monodrama Šarucova sliva – dramatizacija novele Ivana Tavčarja Šarevčeva sliva. »To delo me je najbolj zaznamovalo,« je priznal Šubic. Dragocene režiserske izkušnje mu je prineslo sodelovanje z Milanom Herzogom in Igorjem Torkarjem. »Herzog je bil natančen človek, izjemen analitik, Torkar pa je gradil na improvizaciji in je na povsem drugačen način prišel do rezultata.« Čeprav sta imela tako različna pristopa, pa se je od obeh veliko naučil, je poudaril. Med odmevnejšimi projekti, ki jih je ustvarjal z otroki, je omenil otroško predstavo Čarobna košara, posvečeno zdravemu načinu življenja. »Posnela jo je tudi Televizija Slovenija in so jo enkrat na leto predvajali vsaj trideset let.« V tem času je nastala še vrsta otroških in mladinskih predstav, med njimi Ptički brez gnezda, ki so jo potem po treh desetletjih ponovno uprizorili z istimi igralci. Posebno mesto ima tudi Mali princ, scena katerega je predstavljala simbolno kuliso njegove ustvarjalne poti.

Po približno petnajstletnem premoru se je leta 2010 vrnil s predstavo Duohtar kar tok, sledile so uprizoritve Visoške kronike leta 2019, Medrug Polanci leta 2021 in Agate Visoške 2023. Ob tem je ustvarjal še kratke filme in izdal več knjig ter pripravil številne proslave, tudi ob ustanovitvi in obletnicah Rotary kluba Škofja Loka. Po njegovem scenariju je nastala tudi slavnostna akademija ob vseslovenskem Tavčarjevem letu pred tremi leti z naslovom Slovenci, po Tavčarju se špeglajmo. Severjeva nagrada, je sklenil, je tako priznanje vsem, s katerimi je sodeloval – igralcem, režiserjem, tehnikom in občinstvu. Zato verjame, da bo ustvarjalni duh v Poljanah živel naprej.