Pestrna

Pisalo se je leto 1944. Zofkina mama se je že zarana odpravila k svoji sestri, ki je ravno rodila. Četudi je bila tudi sama v šestem mesecu nosečnosti in precej nerodna, se ji je zdelo, da mora biti koristna.

»Nikoli več se ni vrnila,« pripoveduje Zofka. »Doma bi morala biti najkasneje ob petih, kajti takrat sta šla z očetom v hlev. Našli smo jo šele čez tri dni. Ležala je za nekim grmovjem, nekdo jo je ustrelil v prsi. Ni umrla le ona, z njo je umrl tudi otrok, ki ga je nosila pod srcem. Doma je pustila dvanajst otrok, štirje smo bili mlajši od deset let. Oče, ki je imel za nas bolj kot ne dve levi roki, je šel od hiše do hiše, od sorodnika do sorodnika ter prosil, da bi nas vzeli k sebi. Ni imel sreče. Usmilili so se le sestrice Marije, ki je imela dve leti, in mene, ki sem imela pet let.

Domov sem se vračala le za veliko noč, Marija pa še to ne. Njeni rejniki so jo vzeli s seboj, ko so po koncu vojne reševali svojo kožo. Ponovno sva se videli, ko sem se že upokojila. Živela je v Buenos Airesu, tudi ona je imela veliko družino. Otroci so bili po očetu glasbeno nadarjeni, denarja pa je bilo pri hiši bolj malo, zato sem ji pri nakupu vozovnice pomagala.

Od vseh bratov in sester sem najkrajšo potegnila jaz. K sebi so me vzeli sorodniki po očetovi strani. Ravno se jim je rodil sin, pa so želeli imeti nekoga, ki bi pazil nanj. Predstavljate si petletno punčko, ki je morala vse noči bedeti ob otroku, ki je zaradi krčev nenehno jokal, njegovi mami pa se ni ljubilo vstati, da bi mu skuhala kamilic ali ga podojila? O, kako sem ga sovražila! Kadar je jokal čez dan, sem bila zmeraj tepena, češ da mi je vseeno zanj. Najhuje je bilo takrat, ko sem ga s svojo otroško pametjo morala hraniti. Preden sem ugotovila, kdaj je mleko ravno prav toplo, so minili meseci. Poleti je nosil srajčko. Pokakal se je kar na tla. Njegove tri sestre so bile že odrasle, najstarejša, ki se je kmalu po mojem prihodu poročila, je imela že svoje otroke. Ker je bil Milanček edini sin, so ga starši zelo razvajali. Mene niso nikoli pošiljali v šolo, branja in pisanja sem se naučila, ko sem sedela ob njem ter ga kontrolirala, da je napisal domačo nalogo. Čeprav kmetija, kjer smo živeli, ni bila majhna, mu ni bilo treba nikoli delati. Kadar je kakšno ušpičil, so kaznovali mene, ne njega. Bil pa je dobrega srca, to moram reči. Brez razloga so me zapirali v vinsko klet, potem pozabili name. Zmeraj mi je prinesel kakšen kos kruha, pozimi pa tudi 'konjsko' odejo, da me ni zeblo. Najhuje je bilo, ko so me brez pravega razloga tepli. Gospodar je vzel gajžlo in toliko časa mlatil po meni, dokler nisem obležala. Nikoli ni gledal, kam je padalo.

Ko sem nekoč za veliko noč obiskala domače, sem šepala. Oče me je vprašal, kaj se mi je zgodilo, pa sem mu po pravici povedala. Ravno takrat je prišla v hišo 'ta mlada', bratova žena, in slišala, kaj govorim. Postavila se je predme in mi zagrozila, da mi bo 'razbila gobec', če bom še enkrat grdo govorila o dobrotnikih, ki so me vzeli k sebi. Saj ji nisem zamerila. Bala se je, da bi se vrnila domov in morda zahtevala svoj kos dediščine.

Končno sem dočakala dan, ko je Milanček končal osnovno šolo in se šel učit za ključavničarja. Ni mi več treba skrbeti zanj, sem si rekla, pospravila svoje stvari in zapustila hišo groze, kjer sem doživela toliko gorja, toliko tepeža.

Mikalo me je, da bi ušla čez mejo. A sem slišala, da begunce na naši strani brez usmiljenja ustrelijo. Tega sem se pa bala.

Nekoč sem vseeno poskusila. Več dni sem se skrivala po najrazličnejših kotanjah in luknjah. Ker je bila suša, so studenci usahnili. Kaj bi dala za požirek vode! Po treh dneh sem se s poslednjimi močmi splazila do kmeta, ki je delal v vinogradu. Po prvem presenečenju mi je pomagal na voz, me pokril z nekakšno ponjavo in me odpeljal k sebi domov. Imel je nasad oljk, in ker je bil sam, brez žene, me je obdržal. Skupaj sva garala od jutra do večera.

S časom sem ugotovila, da ima moj rešitelj četrtke zase. Takrat se je zaklenil v svojo kamro, kjer si je ogledoval albume s slikami golih moških. Potem pa je izginil in se vrnil šele sredi noči. Nikoli nisem izvedela, kam je hodil, se je pa govorilo, da so bili nekateri karabinjerji prav tako 'buzaranti' kot on. Nekoč je prinesel domov novico: 'Dva begunca so na mejni ustrelili. Za povrh pa še vojaka JLA, ki je dezertiral.'

Zabičal mi je, naj se ne približujem italijansko-jugoslovanski meji. Že brez njegovih groženj me je bilo na smrt strah. Nisem imela ne osebne izkaznice ne potnega lista. Če me že ne bi ustrelili, bi me ujeli in vrgli v ječo. Moj rešitelj je imel vsaj obmejno prepustnico, saj so se njegovi vinogradi razprostirali malo na tej in malo na oni strani meje.

Včasih sem od daleč, skrita za kakšnim kamnitim zidom, opazovala ženske, ki so šle v nedeljo k sv. Andreju v Vrhovljah k maši. Bile so lepo oblečene, po italijansko pravzaprav. Nekatere med njimi so bile nališpane, lase pa so imele natupirane in pobarvane, kot sem videla v kakšni reviji. Zavisti se nisem mogla otresti, čeprav me je dobrotnik strašil, da je vsaka njihova lira krvavo zaslužena. Brigalo me je! Tudi jaz sem želela imeti lepe obleke, salonarje z visoko peto in rdečo šminko za ustnice.

Toliko časa sem sitnarila, da mi je dal naslov nekega prijatelja, ki je imel v Italiji gostilno.

'Še žal ti bo, boš videla,' mi je govoril, ko sva se enkrat sredi noči, med grmenjem in bliskanjem, po trebuhu plazila na drugo stran. Imela sva srečo, da nisva naletela na kakšno mino. Tam okoli jih je bilo polno, saj so vojaki tedensko nastavljali nove.«

(Konec prihodnjič)