Od leve: David Ahačič, Anton Kramarič in Janez Kikel na nedavni predstavitvi pesniške zbirke Pesnik in sonce v dvorani Krajevne skupnosti Lom pod Storžičem / Foto: Suzana P. Kovačič
Od leve: David Ahačič, Anton Kramarič in Janez Kikel na nedavni predstavitvi pesniške zbirke Pesnik in sonce v dvorani Krajevne skupnosti Lom pod Storžičem / Foto: Suzana P. Kovačič
Pesnik v pogovoru s soncem
Anton Kramarič je izdal novo pesniško zbirko s slikovitim naslovom Pesnik in sonce, najprej pa jo je predstavil sokrajanom v Lomu pod Storžičem.
Anton Kramarič je pesniško zbirko Pesnik in sonce, ki je izšla lani, pred nedavnim prvič javno predstavil, najprej sokrajanom v dvorani Krajevne skupnosti Lom pod Storžičem. K utrinkom in povabilu k branju pesniške zbirke je v pogovoru z avtorjem usmerjal David Ahačič, nekaj izbranih pesmi pa recitiral član Mladinskega gledališča Tržič Janez Kikel.
»Že na naslovnici je poudarjeno časovno obdobje, kdaj so te pesmi nastajale, to je bilo med letoma 1998 in 2003. In razumem, da so takrat nastajale v drugačnem času in čustvenem vzgibu, drugačnem miselnem obzorju, ampak danes vemo, da Tonetove žene Mire žal ni več z nami in mnoge od teh pesmi beremo drugače,« je povedal David Ahačič. Pesniško zbirko je Tone, kot ga kličejo prijatelji, posvetil lani preminuli ženi Miri. V pesmi Pesnik in sonce, ki je tudi uvodna pesem v zbirki, je v osebni bolečini spremenil zadnjo vrstico v »žarek en mi sveti manj.«
Pesmi so razdeljene v posamezne sklope, ti so ljubezenske pesmi, vabilo na pot, hudomušne, podobe narave, domačijske, razmišljanje o svetu, v zadnjem delu pa je dodanih enajst večinoma štirivrstičnih pesniških utrinkov iz vsakdana. »Že kot otroku mi je bil zelo pri srcu Davorin Jenko. Vedno sem si v živo predstavljal, kako ležim nekje pod lipo in citiram 'Lipa zelenela je tam v dišečem gaju, s cvetjem me posipala, d'jal sem, da sem v raju ...' To se mi je vtisnilo v spomin in ta impresija mi je ostala. Rad opazujem svet in dogodke okoli sebe, veliko premišljujem in na papir prelijem svoj notranji pogled,« je pojasnil Anton Kramarič.
Tanja Ahačič je opravila jezikovni pregled in iz širšega izbora pesmi pripravila izbor za pesniško zbirko. »Nekje konec poletja, na začetku jeseni je Tone urejal svoje predale. Pesmi se je nabralo in me je prosil, da jih pogledam in ocenim, kaj bi z njimi. Pesmi so dobre, lirične, iskrene in sem rekla, da je prav, da ugledajo luč sveta, da gredo med bralce, kamor sodijo. Uredila sem jih po vsebini glede na motive v več sklopov, na koncu so dodani še utrinki. V pesniški zbirki prevladujejo ljubezenske pesmi. Pesnik je nežen, iskren, ko opeva ljubezensko srečanje, zraven ga malo skrbi, ker se zaveda minevanja, minljivosti. Zaključki pa niso patetični, jokajoči, ampak navadno kar ironični. Drugi sklop so pesmi, ki opevajo dekleta, ta sklop je bolj hudomušen. Z eno tako prijetno liriko nas tudi v naslednjem sklopu vabi v planine. Pesnik tudi opisuje, se zaveda, kakšno je stanje v Evropi in svetu, in si tako kot vsi želi svobode in miru. S posebno prijaznostjo opisuje rojstno hišo in vse, kar sodi vanjo; prevladujejo humor, ironija in veselje.«
Anton Kramarič je svoja rosna leta preživel v Cerkljah na Gorenjskem, potem se je z očetom Antonom, oficirjem JLA, in mamo Marijo večkrat selil – živeli so v Zagrebu in Ogulinu. Po končanem učiteljišču v Ljubljani je eno leto poučeval na Osnovni šoli Dobrepolje, nadaljeval izobraževanje na Pedagoški akademiji v Ljubljani in kasneje še na drugi stopnji Fakultete za organizacijske vede v Kranju. Z ženo Miro sta se leta 1971 preselila v Lom pod Storžičem, kjer sta se jima rodili hčerki Aleksandra in Tina. Z ženo sta poučevala na tamkajšnji podružnični šoli. Družbenopolitično delo v lokalnem okolju in širše je bilo povod, da je bil leta 1990 izvoljen za poslanca Skupščine Republike Slovenije, v tej ustanovi se je leto zatem tudi zaposlil. Tudi v pokoju ne počiva, aktiven je na kulturnem in športnem področju, rad likovno ustvarja in tudi risbe v pesniški zbirki Pesnik in sonce so njegovo delo. Leta 1999 je izdal knjigo Šola je eno samo življenje, leta 2020 zbirko pesmi Samo za naju dva, leta 2021 Grofek, grof dvorjanski in leta 2024 knjigo Gora z dvema imenoma, v kateri v ospredje postavlja Kriško goro ali Kukovnico, kot ji pravijo v Lomu pod Storžičem. Posamezne pesmi piše tudi za različne priložnosti.