France Šenk iz Potoč pri Preddvoru hrani enega redkih ohranjenih izvodov zbirke Feniks. Pesnik Marijan Štancar - Monos jo je posvetil Janu Palachu, čigar dejanje je v njem zanetilo enega najmočnejših pesniških ciklov. / Foto: Samo Lesjak
Pesnik ognja, upora in svobode
Ob 85. obletnici rojstva pesnika Marijana Štancarja - Monosa se spominjamo samosvojega ustvarjalca, ki je v poeziji iskal resnico, svobodo in človekovo dostojanstvo.
Marijan Štancar - Monos, rojen 5. aprila 1941 na Jezerskem, sodi med tiste slovenske pesnike, katerih opus presega okoliščine, v katerih je nastajal. Odraščal je v dolini Kokre pod Storžičem, kjer so ga spremljali samota gorske doline, mogočna narava in trdo življenje ljudi pod gorami. To okolje je pomembno zaznamovalo njegov pogled na svet in ga navdihovalo tudi v poznejšem pesniškem ustvarjanju. Že zelo zgodaj je pokazal izrazit dar za besedo ter ostal poeziji zvest vse življenje.
Ključni preobrat v njegovem ustvarjalnem razvoju predstavlja srečanje z dramatikom Ivanom Mrakom. V krogu t. i. Mrakovih apostolov je našel intelektualno in ustvarjalno zaledje, ki je oblikovalo njegov pesniški izraz. Monos – vzdevek pomeni sam – je bil pesnik izrazite individualnosti, ki je ustvarjal neodvisno od prevladujočih literarnih tokov. Njegov opus obsega ciklus petih temeljnih pesniških knjig Faktum I–V, iz katerih so nastajale posamezne zbirke. Prvenec Glej, človek (1963) ga je uveljavil kot izrazitega mladega pesnika, vendar so trpke življenjske okoliščine kmalu začele omejevati njegov ustvarjalni domet v javnosti. Po vojaškem roku se je zaposlil v Kranju, kjer je ostal večino življenja. Prav odmaknjenost od osrednjih literarnih središč in institucionalnih poti je prispevala k temu, da je velik del njegovega opusa ostal neobjavljen ali prezrt.
Njegova poezija je nastajala iz občutljivosti za človekovo stisko, družbeno krivico in vprašanja svobode. Bil je samohodec med pesniki, prepričan, da mora poezija govoriti o človeku in njegovem dostojanstvu.
Med deli, ki najjasneje razkrivajo njegovo etično in družbeno občutljivost, izstopa pesniška zbirka Feniks, posvečena češkemu študentu Janu Palachu, ki se je januarja 1969 v Pragi sežgal v protest proti sovjetski okupaciji Češkoslovaške. Monosa je Palachova žrtev globoko pretresla. Sprva je delo naslovil Oda o Janu Palachu, pozneje pa ga preimenoval v Feniks.
Njegov prijatelj France Šenk iz Potoč pri Preddvoru se spominja, da mu je pesnik pojasnil pomen novega naslova: »Palachova žrtev se bo dvignila kot feniks iz ognja in pepela in zažarela bo svoboda češkega naroda, zato Feniks.« V teh besedah je zgoščeno tisto bistveno, kar je Monos videl v Palachovem dejanju: ne smrt, temveč upanje. Zbirka danes velja za pravo redkost.
Pomembni sta tudi zbirka Pesmi (1982), izdana s podporo podjetja Iskra, ter izbor Soočenje (1991), ki ga je objavila Mohorjeva družba v Celovcu. Njegova zadnja zbirka Simfonija ječe noči je izšla leta 1994. Štancarjeva poezija je izrazito eksistencialna, prežeta z vprašanji smisla, svobode in osamljenosti. Kljub skromni javni navzočnosti je bil Monos reden gost literarnih večerov in kroga somišljenikov, ki so cenili vrednost njegove poezije.
Prav zato se ga ob 85. obletnici rojstva velja znova spomniti tudi v Preddvoru in Kokri, kjer spomin nanj med prijatelji ter ljubitelji poezije še vedno živi. Pisal je na robu in nemara prav zato njegove besede še danes zvenijo presenetljivo jasno. Njegova poezija ni vodno ogledalo, temveč živ ogenj, ki tudi po desetletjih ne ugasne.
