Peš od severa do juga Evrope

Kranjčan Viljem Gogala je poseben človek. Nekdanji novinar poročevalec iz vzhodne Evrope, po izobrazbi pravnik in sociolog, se je pri tridesetih letih odločil, da službeno kariero obesi na klin in razda imetje. Kljub materialnemu obilju je namreč čutil veliko praznino, nezadovoljstvo. Zatekel se je v duhovnost in smisel življenja začel odkrivati na romarskih poteh. Nanje se odpravlja brez denarja in telefona, ne ve, kje bo spal, kaj bo jedel. Verjame, da bo življenje poskrbelo zanj. In do zdaj tudi je. Za seboj ima približno 55 tisoč prehojenih kilometrov. Preromal je večino evropskih romarskih poti, nazadnje pa je lani prehodil pet tisoč kilometrov od Estonije do juga Italije. O svoji zadnji poti je 54-letni popotnik spregovoril na nedavnem predavanju v kranjski knjižnici, kjer je slušateljem staro celino približal skozi oči brezdomca, spregovoril je tudi o srečanjih z begunci in spreminjajoči se Evropi.

Gogalova romanja so torej asketska. »Po nekaj tisoč kilometrih si videti tako klavrno, da imaš okoli sebe prostor, ko hodiš. Tudi v gneči. Ko pridem v knjižnico in sedem za računalnik, da preverim e-pošto, knjižničarka za menoj na stežaj odpre okna. A ta klavrni videz, za katerega poskrbi pot, ni nujno slab. Dogaja se tudi, da sedeš v park, malo počiješ in opazuješ, kako kovanci dežujejo k nogam. Proti koncu poti v Rimu mi je neka gospa dala odgriznjen košček pice. Pomislil sem, da sedaj sem pa že res klavrno videti. Ampak vsaj prositi ni bilo nikogar treba. Življenje poskrbi za romarja, kot sem jaz.«

Povezava zunanje poti z notranjo

Gogala si je za cilje običajno izbral romarska središča širom Evrope vse do Jeruzalema. Kot je poudaril, pa namen njegovih romanj nikoli ni zunanja, fizična pot, temveč njena povezava z notranjo potjo. Tokrat si je za cilj zadal samostan patra Pija, po njegovem največjega evropskega svetnika prejšnjega stoletja, v kraju San Giovanni Rotondo v italijanski Apuliji.

Zamikalo ga je, da bi na izhodišče v Estonijo poletel z nizkocenovnikom iz Benetk, a ga je grizla slaba vest, da bi kot romar iskal bližnjice. V dilemi se je po nasvet obrnil na 18-letnega fanta, ki se v edinem šaolinskem samostanu v Evropi uči kung fu in ga Gogala zelo ceni. Priporočil mu je štopanje. »Vedel sem, kaj me čaka na cesti: Golgota. So dnevi, ko več prehodiš, kot se prepelješ, ker se nihče ne zmeni zate. Za pot do Estonije sem potreboval osem dni. Je bilo pa vmes nekaj zanimivih dogodivščin. Za zadnji štop sta mi ustavila Finca, ki sta se vmes za dve uri ustavila v trgovini z alkoholom SuperAlko. V njej sta se oskrbela s cenejšim alkoholom, kot ga imata doma. Za žganje in pivo sta zapravila tisoč evrov! Avto je bil nabito poln pijače. Pijančevanje je temeljni problem dežel od Skandinavije do Rusije, tudi Poljska še spada zraven. Odnos do alkohola sem spoznaval že v času, ko sem delal diplomo v Moskvi.«

Čeprav je bilo že proti koncu aprila, se je Gogala v Estoniji srečal s silnim mrazom. »Celo Estonci so se ves čas držali po domovih. Jaz pa sem hodil. In to z majhnim nahrbtničkom. Imel sem spalno vrečo, poletno, težko pol kilograma, pončo proti dežju, rezervno majico, tople nogavice in spodnje hlače. Zelo je zeblo. Nisi mogel spati zunaj in tako vsak večer iščeš zavetje in moliš, da bi našel preperelo odejo v kakšni zapuščeni hiši, ki pa jih je k sreči veliko.«

Ko se kanalizacija zazdi kot velnes

V mestu Kaunas ga je poleg mraza doletel še dež. Med iskanjem zavetja je prišel v zapuščeno tovarno in opazil, da se iz luknje v tleh kadi para. Bil je kanalizacijski jašek. »Zlezem vanj in se znajdem v dvorani, skozi katero teče veletok dreka. Kanalizacija pač, smrdi. Čez kakšne pol ure se mi je stvar začela celo dopadati. Vse bolj kot nek velnes, iz katerega se kadi. In čez eno uro sem mirno jedel sendvič v tej luknji. Tri dni sem ostal tam. Človek se na marsikaj privadi.«

S sneženjem se je nazadnje srečal konec maja, a po prihodu na Poljsko so temperature naenkrat skočile za 20, 30 stopinj. »Junij je bil res vroč. Enkrat sem skoraj omedlel, ko sem cel dan hodil po soncu. Nato se je vreme umirilo in do Italije sem imel čudovito oblačno vreme z zelo malo dežja. Potem mi ni bilo več treba iskati zavetja. V pol leta, kolikor je trajala pot, sem z izjemo petih dni ves čas spal zunaj.«

Spreminjajoča se Evropa

Prvi del poti je hodil ob morju. Države ob Baltskem morju vse do Poljske so nanj naredile pozitiven vtis. Opazil je veliko mladih, domov se vračajo tudi tisti, ki so šli delat na zahod, čutiti je optimizem. »Ko prestopiš Odro in prideš na nemško stran, se ti zdi, da si prišel v deželo starcev. Potem razumeš, zakaj se je Nemčija tako odprla beguncem – brez mlade delovne sile ne preživi. Te pa skoraj šokira, koliko je tujcev. V Erfurtu skoraj vse klopce v centru mesta zasedajo mladi Arabci, Afričani, Afganistanci. Mnogi ne hodijo v službo. Tu vidim neko prelomnico. V medijih slišiš eno zgodbo o beguncih, med domačini pa drugo. Zdi se jim, da begunci živijo na njihov račun, saj vsi niso ekonomsko uporabni, motijo harmonijo v družbi.«

Gogala predvideva, da tako odprte Evrope, kot je sedaj, verjetno kmalu ne bo več. Na poti od Estonije od juga Italije ga na nobeni državni meji niso ustavili. »Tudi sicer me nihče ni legitimiral, razen na koncu v Italiji, ki pa po mojem že kaže Evropo, kakršna bo postala. Mislim, da sem na tokratni poti hodil po zlatem obdobju Evrope, kot jo poznamo – Evrope odprtih meja, te silne tolerance do tujcev, kjer se poudarjajo pravice, in ne dolžnosti.« V Italiji je zaznal veliko temnopoltih, kot je dejal, so vsepovsod policija in karabinjeri. Njega so legitimirali že prvi dan. »Ko je tujcev veliko, to lahko postane družbeni problem. Italija je prva, ki je na to odgovorila precej na nož. Opazil sem tudi, da je silno nadzorovana s kamerami, in vse polno je nekih prepovedi, o katerih ni v Nemčiji ne duha ne sluha. Nemčija se temu trenutno še zelo upira. Pričakujem, da se bodo sčasoma vzpostavile meje, nadzor povečal, ker enostavno drugače ne bo šlo. Postarana Evropa potrebuje svežo energijo in fantje iz revnih dežel jo prinašajo. Edino vprašanje je, kako bo državam uspelo to energijo uporabiti in ali se bo morda nekoč usmerila zoper nas.«

Franciji je po mnenju Gogale uspelo bolje povezati tujce in domačine. »Vidiš pare, npr. Francoz in Arabka. Na poti skozi Alzacijo sem srečal štiri župnike, vse Afričane. V Italiji je menda povprečna starost meniha sedemdeset let. V samostanih so stare nune Italijanke, mlade pa Afričanke. Ali pa frančiškanski samostan v La Verni; med mladimi je pol Italijanov, pol Afričanov. Očitno krščanstvo postaja tudi v Evropi domena tujcev,« je pojasnil Gogala, ki se veliko ustavlja po cerkvah. »Cerkev je v Evropi hudo opešana. Nihče več noče hoditi v cerkev. Ko sem v Švici sedel v neki katoliški cerkvi, je prišla maševat duhovnica. Tam imajo protestante in na ta način rešujejo upad. Evropa je tudi v tem oziru na prelomnici. V deželah, kot sta Nemčija in Francija, že štejejo, katero leto bodo muslimani po številu ujeli kristjane. Islam se več kot očitno uveljavlja kot druga religija tega kontinenta.«

Ko pot postaja vse težja

Bolj kot se je bližal cilju v Italiji, bolj je začelo postajati samotno, pot pa posledično vse težja. »Ceste postajajo vse ožje, šoferji vedno bolj divji, življenje pa zelo vprašljivo. Po teh cestah sem hodil dneve, in te postane strah. A nadaljuješ, nimaš izbire, občutek ti pravi, da greš naprej. Čez čas strah izgine in ti postane popolnoma vseeno. Takrat zaznaš, da je pravzaprav vse tako, kot mora biti. Da se vse dogaja v neki harmoniji. Rodi se nek pogum.«

Posebna preizkušnja je bila tudi orientacija, ko ni več mogel priti do zemljevidov. »V knjižnice že dolgo nisem več hodil, ker mi je tri mesece prej zablokiralo e-pošto in nisem z nikomer več imel kontakta. In potem sem hodil po neki intuiciji, prepričan sem bil, da po napačni poti in da bi moral zaviti proti Bariju. Ko sem teden kasneje prišel do nekega starega zemljevida, sem ugotovil, da sem bil ves čas na pravi poti. Pot me je kar dobro vodila in po približno pol leta sem prišel na cilj.«

Hodil je v Alpinini obutvi, ki jo je kupil po akcijski (polovični) ceni za 50 evrov. »Čevlji so mi zdržali vseh pet tisoč kilometrov. Vibram podplati so na tri tisoč kilometrih imeli luknje. S preluknjanimi podplati ni lahko hoditi in sem si pomagal z odvrženimi starimi čevlji, ki sem jih našel ob poti. Iz njih sem jemal vložke in jih menjal.«

Opiral se je na Boga

Na takšni poti ne manjka preizkušenj. »Zaupati je treba. Mislim, da so prave poti tiste, ki jih ne izbereš ti, ampak na katere si poslan. Ki izberejo tebe. Tudi Tomaž Humar je govoril, da ga gora pokliče. Če hodiš na ta način, lahko vse težave predajaš na tega, ki te je poslal. Tudi jaz sem doživljal muke. Nekoč sem imel operiran gleženj in sem nogo vlekel za sabo, pred mano pa je bilo še nekaj tisoč kilometrov. In potem se ves čas obračaš na Boga in sprašuješ, kaj narediti. Dobival sem odgovor, da bo prešlo, naj nadaljujem. In res, naenkrat bolečin ni bilo več. Prišle pa so druge – v kolku. Spet ista zgodba. Najhuje pa je bilo, ko me je v Švici začel boleti zob. Nameraval sem odnehati, a je bil odgovor na moje vprašanje spet, da je to samo preizkušnja. Po nekaj urah je bolečina minila in se do zdaj ni več vrnila. Vidiš, da nekaj skrbi zate in da boš težave premagal, če za to obstaja višji interes. Da je pač namenjeno, da prideš do cilja.«

Na cilju je doživel občutek izpolnjenosti. »Opravljeno je bilo nekaj, kar je bilo treba opraviti, vendar si tu težko delam kakšne zasluge. V bistvu sem bil voden. Če je bila kakšna težava, sem se oprl na pomoč in je prišla. Ob težavah, kot je zobobol, ne moreš nič. Preprosto moliš.«