Helena Janežič in dr. Ferdinand Šerbelj ob predstavitvi zbornika Pasijonski doneski, ki skozi besedo in podobo odpira pot razumevanja pasijonske dediščine kot živega izročila skupnosti. / Foto: Samo Lesjak
Pasijon živi med ljudmi
V Sokolskem domu v Škofji Loki so predstavili novo številko zbornika Pasijonski doneski, ki razpira pasijon kot preplet dediščine, umetnosti in skupnosti. Sledilo je predavanje dr. Ferdinanda Šerbelja o tem, kako se je križev pot skozi stoletja oblikoval kot živa, vedno znova interpretirana pot.
Zbornik Pasijonski doneski, ki sta ga izdala Muzejsko društvo Škofja Loka in Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka, tudi tokrat potrjuje, da pasijon ni le spomin na preteklost, temveč živ organizem skupnosti. Urednica Helena Janežič v uvodu zbornik postavi v širok zgodovinski lok, ki sega od baročnega rokopisa patra Romualda iz 18. stoletja do sodobnih uprizoritev, ki znova – prav v teh dneh – oživljajo loške ulice.
Zbornik na 168 straneh razkriva trojno naravo pasijona: kot pobožnost, kot gledališko formo in kot izraz ljudske duhovnosti. Prispevki priznanih avtorjev, kot so Alojzij Pavel Florjančič, dr. Tine Debeljak, mag. Andreja Ravnihar Megušar, dr. Matija Ogrin in p. dr. Andraž Arko, segajo od razmislekov o križevem potu in njegovem simbolnem pomenu do zgodovinskih vpogledov v uprizoritve iz preteklosti ter kulturno-umetnostne dediščine, ki spremlja pasijonsko izročilo. Posebno mesto imajo tudi sodobni zapisi, ki pričajo o tem, kako pasijon danes živi v razstavah, filmskih interpretacijah, pa tudi v romanjih, srečanjih in osebnih izkušnjah.
Ravno ta razpon potrjuje temeljno misel zbornika: pasijon je ohranjen in varovan kot pomemben del naše dediščine, obenem pa ga skupnost vedno znova uresničuje. Njegova vrednost je v prenosu – iz roda v rod, iz besede v uprizoritev, iz posameznika v skupnost.
Predavanje umetnostnega zgodovinarja dr. Ferdinanda Šerbelja o upodobitvah križevega pota baročnega slikarja Janeza Potočnika je odprlo širši pogled na razvoj te ene najbolj prepoznavnih krščanskih podobnih pripovedi. Kot je poudaril, današnja oblika štirinajstih postaj ni samoumevna. Evangeliji ne vsebujejo vseh prizorov, ki jih poznamo, številni motivi so se oblikovali skozi tradicijo, pobožnost in umetniško interpretacijo.
Križev pot se je čez stoletja spreminjal – tako v številu postaj kot v načinu upodabljanja. Zgodnji kristjani prizora križanja sploh niso upodabljali, saj je veljal za sramotno smrt. Šele kasneje postane križ osrednji simbol odrešenja in ena najmočnejših podob v religiji ter umetnosti. Križev pot tako ni zgolj niz slik, temveč pot, ki jo človek prehodi od postaje do postaje – tako fizično kot duhovno.
V tem pogledu so tudi Potočnikove podobe več kot ilustracije, so del dolge verige interpretacij, v katerih vsak umetnik znova išče ravnotežje med tradicijo in lastnim izrazom. Pasijonska dediščina se prav v tem razmerju kaže kot nekaj živega, odprtega in vedno znova nagovarjajočega.
Morda najbolj pomenljivo pa je vprašanje, kje se križev pot sploh konča. V nekaterih tradicijah se zaključi s polaganjem v grob, drugje pa se odpre naprej – v t. i. petnajsto postajo. V Assisiju tako sveti Frančišek vzame križ na svoja ramena, s čimer se zgodba premakne iz podob v življenje.
Prav tu se pasijon, o katerem govori zbornik, in križev pot, o katerem je razmišljal Šerbelj, skleneta v isti točki. Ne kot zaključena zgodba, temveč kot povabilo. Če je pasijon stoletja oblikoval skupnost, ga danes skupnost znova oživlja. Umetniki so nekoč upodabljali Kristusovo pot, ostaja pa vprašanje, kdo jo bo nadaljeval.
Križev pot se tako ne konča pri štirinajsti postaji. Nadaljuje se v človeku, ki stopi naprej – ne kot nadomestek, temveč kot sledilec, ki v svojem življenju prepoznava in nosi odmev Kristusove poti.
