Partljičev Voranc

»In so začeli moliti zdravamarijo, tovariši za krsto pa so, ko so zaslišali molitev, pogledali jezno v nebo in še bolj trdno sklenili, da je treba to fevdalno religiozno kmečko pamet končno usmeriti v dialektični materializem. Saj se ve, da je bila najprej materija, ne pa nek 'oče naš' v nebesih. Včasih so potožili, da celo tovariš Voranc Samorastnik, ki je bil vendar predvojni komunist, na področju vere, tudi kar zadeva molitve in cerkvene praznike, ni bil za vzgled. Ne, prej obratno. Ko so se malo bližali pokopališču, so počasi utihnili vsi klepeti. Sveta Marija, mati Božja, prosi za nas, se je slišalo. Voranc se je torej res vrnil dokončno domov. Pod svojo Uršljo. Z Dunaja, iz Pariza, Moskve, Osla, Aten in Bog ve, od kod vse ... V svoje Kotlje na domači britof. Določeni prvi nosilci so si naslonili trugo na rame in krenili. Ljudje so pazljivo stopali z visokimi čevlji in škornji z močnimi žeblji na podplatih po vlažni, ponekod še ledeni in zasneženi cesti, tu in tam pa sta že gramoz in pesek gledala na plano, hodili so tiho, kakor da hodijo po cerkvenih tleh, a je vseeno kdaj zahreščalo pod nogami. Niso želeli, da škrta kamenje in škripa gramoz ali da bi se kdo zapeljal po ledu, kaj šele padel, ko bojo nekaj deset metrov kasneje zavili mimo dveh stoletnih lip na britof k obzidju, kjer je zijala jama! Užaljeni župnik je špegal izza zavese, ker so tovariši iz komiteja strogo prepovedali krščanski pogreb. Vseeno bo popolna tišina, so vedeli, ko bodo krsto spuščali v grob, samo navček Sv. Marjete se bo slišal. Potem pa še govori in žalostne pogrebne pesmi bojo peli, samo ne tiste o Bogu in Mariji ... Zvonjenja v Kotljah pa noben komite ne bo prepovedal. Justa je že vlačila za štrik. Februarsko sonce se je pokazalo. Toda nekaj zadnjih metrov pred vhodom na britof so se v Guštanju določeni nosači truge nepričakovano ustavili. Pravzaprav so jih ustavili hotuljski kmetje, Štalekar, Lubas, Tonej, Ravnjak, Pristov, Vužnik, Rožank, in so rekli: 'Mi ga bomo nesli do groba, naš je bil!' Ugledni nosači so bili presenečeni, a so prepustili krsto ... Kakšen protokol je to?! Zakaj nam niso povedali?«(str. 28–29)

Navedeni odlomek je iz uvodnega poglavja v ta odlični roman. Tu je beseda o pogrebu, zadnjem dejanju Vorančevega življenja. Predstavljajte si tri kilometre dolg špalir njegovih Korošcev, ki stojijo ob cesti iz Guštanja (zdaj Ravne na Koroškem) do njegovih Kotelj. V četrtek, 23. februarja 1950. In Partljič, ki zna, to popiše tako, da gredo bralcu solze na oči, tudi meni so šle. Sicer pa je to prva od dveh knjig tega romana, sega od začetkov njegovega življenja do odhoda v politično emigracijo maja 1930 …