Pariški pohajalec

»Poslednji od velikih literarnih flâneurs je bil Walter Benjamin. V eseju iz leta 1929 je zapisal: 'Flâneur je stvaritev Pariza. Pravo čudo je, da ne Rima. Toda nemara se je v Rimu celo sanjarjenje prisiljeno pomikati po vse preveč dobro tlakovanih cestah. In mar ni mesto prepolno svetišč, zaprtih trgov in nacionalnih hramov, da bi mogel človek v popolnosti vstopiti v sanjarije mimoidočega, skupaj z vsakim tlakovcem, vsako tablo prodajalne, vsakim stopniščem in vsakim prehodom? Mogočna obujanja spominov, zgodovinski frissons – vse to je za flâneurja zgolj kup krame, ki jo rade volje prepusti turistu. In z veseljem bi zamenjal vse svoje znanje o umetniških četrtih, rojstnih krajih in prinčevskih palačah le za vonj enega samega zdelanega praga ali dotik ene same ploščice – tistega, kar stran odnese kateri koli star pes. In veliko ima to morda opraviti tudi z rimskim značajem. Kajti niso bili tujci tisti, temveč sami Parižani, ki so iz Pariza ustvarili obljubljeno deželo za flâneurje, 'krajino, sestavljeno iz živih ljudi', kakor jo je nekoč poimenoval Hofmannsthal. Krajina – prav to za flâneurja postane mesto. Oziroma natančneje, mesto se razdeli na svoje dialektične pole. Prelevi se v krajino, ki se mu razpre, in v salon, ki ga zameji.' V enem samem strnjenem odstavku Benjamin s prstom natanko pokaže na bistveno naravo flâneurja. Ni tuji turist (ali turistka), ki bi vneto izsledil vse pomembne znamenitosti in jih obkljukal s seznama standardnih čudes. Je Parižan (ali Parižanka) v iskanju zasebnega trenutka, ne pa lekcije, in četudi lahko čudesa privedejo do izpopolnjevanja, ni prav verjetno, da bo ob njih opazovalca oblila zona. Ne, flâneur je na preži za zasebnim proustovskim preskusnim kamnom – magdalenico, izstopajočim tlakovcem (ni naključje, da je bil Benjamin nemški prevajalec več začetnih delov Proustove mojstrovine). Zdelani prag, stara ploščica ...« (str. 48–49)

Ta knjiga je nekakšen intelektualni vodnik po Parizu, njen podnaslov se glasi: Sprehod po pariških paradoksih. Flâneur ne hodi po Parizu kot kak turist, ki zgolj pase svojo radovednost ali pa še tiste ne. V neki spletni razlagi preberem, da je flâneur tisti, ki postopa po Parizu kot kak brezdelnež. Taka opredelitev je seveda žalitev za vse, ki so kdaj opravljali ta poklic. In še posebej za tiste, ki so o tem početju pisali. Prvaka med njimi sta bila pesnik Charles Baudelaire in filozof Walter Benjamin. Med vajenci v tej veščini sem bil pred štirimi desetletji tudi podpisani, dosegel sem morda status pomočnika, mojstrskega pa žal ne …