Pa je šel, parlament v strip

Preden sem obrnil prvo stran stripa o državnem zboru, sem pomislil, le kako bo iskrivi in duhoviti um, kot je Zoran Smiljanić, narisal in spisal stripovsko zgodbo o tako pravno in zakonsko normirani instituciji, kot je državni zbor. A sem se v naslednjem trenutku spomnil: če je pred 15 leti v strip spravil ustavo, potem bo opravil tudi s parlamentom. In je – v zanj značilnem avtorskem slogu smo po ustripljeni ustavi dobili še Državni zbor v stripu.

Državni zbor tudi tokrat odkrivata Maja in Miha, ki sta po 15 letih, odkar sta v stripu uspešno prebirala ustavo, še vedno osnovnošolca. Govoriva o ciljni skupini, ki ji je namenjen ta strip?

Čeprav na prvi pogled deluje kot strip za otroke, je Državni zbor v stripu namenjen vsem od 9 do 99 leta. Nevednost, ignoranca ali predsodki so namreč bolezni, ki se ne ozirajo na leta. Upam, da bo tale naš strip učinkoval, če že ne kot zdravilo, pa vsaj kot analgetik, ki bo omilil simptome vseh naštetih in pridruženih bolezni. Skrušeno priznam, da sem za njimi kar dolgo časa bolehal tudi sam.

Predvidevam, da ste pri odkrivanju državnega zbora, od njegove arhitekturne podobe do demokratičnih volitev poslancev, ki sedijo v njem, in njihove dejavnosti, imeli strokovno pomoč iz te ustanove, ampak vseeno strip vedno zahteva zgodbo. Kako ste jo zasnovali?

Osnovni koncept smo zastavili že v Ustavi v stripu iz leta 2011. Maja in Miha se sprehajata po ustavi, zdaj parlamentu, in odkrivata reči, ki so navadnemu smrtniku skrite. Potovanje je podobno pustolovščini, za vsakim vogalom se skriva novo presenečenje, doživetje ali spoznanje. Seveda je državni zbor preveč zahteven in kompleksen organizem, da bi se ga lotil kar sam, zato sta mi vso potrebno strokovno pomoč nudili predvsem članici uredniškega odbora Karmen Uglešić in Urša Vidrih Tomić, s katerima sem tesno sodeloval. Jaz sem bil Miha, onidve pa Maja.

Ste se pri scenariju morali tudi kdaj samoomejevati?

Ne, niti ne. To je pač naročen strip, ki ima svoj namen in sporočilo. Kot profesionalec moram čim bolje realizirati zahteve naročnika in dodati svojo osebno noto. To je vsa umetnost.

Seveda je sprehod po državnem zboru lahko tudi precej zabaven, duhovitih scen v vašem slogu v stripu res ne manjka.

Upam. Po naravi sem optimističen, zafrkljiv, pa tudi otročji in naiven, in to se stripu pozna. Skoraj nič na tem svetu ni tako resno, da ne bi moglo biti tudi malce zabavno, in nič ni tako suhoparno, da ne bi moglo biti zanimivo.

Na 13. strani izza vrat v recepciji sem prepoznal znanega striparja iz Kranja ...

Ja, to je bil interni štos v stilu: poiščite nepridiprava, tistega, ki ne sodi v državni zbor. Poleg tega avtoportreta se v stripu skriva še nekaj skritih pomenov, posvetilc in ocvirkov. To rad počnem v svojih stripih, tako zabavam sebe in tudi pozorne bralce.

Če med izvoljenimi izbranci še vedno prevladujejo moški poslanci, pa v popotovanju po državnem zboru dajete prednost dekletu Maji, ki o državnem zboru ve vse, medtem ko se Miha včasih obnaša precej pobalinsko ...

Drži, sporočilo o enakopravnosti spolov se razteza skozi cel strip. Še več, pogosto je Maja pametnejša, zrelejša od Mihe. Tako nekako kot v življenju. Moški se postavljamo, repenčimo in duhovičimo, a so ženske na dolgi rok bolj premišljene. Ampak to ni vojna spolov. V stripu Maja in Miha večkrat nadaljujeta izjavo drugega. Kar pomeni, da nam ne preostaja drugega, kot da sodelujemo.

V katerem delu stripa ste najbolj uživali?

Ko sem na koncu prejel honorar zanj. Čeprav denar ni vse. Obstajajo reči, ki so pomembnejše od cekinov. Ko mi kaka rešitev še posebej uspe, ko ujamem dobro idejo in jo pribijem na papir, je občutek ... neprecenljiv.

Pojdiva na stran 30 z mednaslovom poslanke in poslanci ... Do volitev je namreč le še dobra dva tedna. Koga 22. marca ne boste poslali v državni zbor?

Ha, tole je pa prav zvito vprašanje, gospod Kavčič. Torej, ne bom volil za tiste, ki sejejo razdor, sovraštvo in strup. Ki lažejo, žalijo, manipulirajo, podtikajo in napadajo. Ki so oholi, naduti, cinični in maščevalni. Ki sodijo, potvarjajo zgodovino in imajo edini prav glede vsega. Ki bi vse naredili za »ablast«. In predvsem ne bom volil onih, ki nimajo smisla za humor. Takih sem se vedno malo bal.