Otroštvo na vasi

Mami je teto Marijo rodila leta 1923, teto Ani pa leta 1925. Ko je rodila drugo hčerko, je Atek rekel: »Samo punce mi rojevaš.« Takrat je bila navada, da je premoženje prevzel moški, da se je družinsko ime preneslo naprej. Leta 1926 rojeni stric Eša je bil kot prvi fant zelo zaželen: »Dolgo pričakovani princ,« je rekla teta Ani; »Da bo šla firma pod imenom Paulin naprej,« kot je pisal moj oče. Ko pa se je leta 1930 rodil moj oče, je Papi zavzdihnil, da bo premoženje treba deliti na štiri dele. Papi je menil, »da bo[do] preveč revni, če se bo premoženje preveč delilo«. «Na Španovini še pes crkne,« je nekaj desetletij pozneje to komentirala moja sestrična.

Nato pa je moj oče postal Papijev najljubši vnuk.

Moj oče se je menda rodil ob 5. uri zjutraj na domu v Podbrezjah št. 16. Takrat so ženske rojevale doma, ne v porodnišnici, ob pomoči babice. Teta Ani je povedala, da je bil moj oče »že na svet«, ko se je zbudila. Ko sem toliko desetletij pozneje hotela tudi jaz drugega otroka roditi doma, me je moj oče močno podpiral, vendar se je to izkazalo kot skorajda neizvedljivo. Ne le rojevanje samo, predvsem vse drugo. Kdo bi toliko dni zanesljivo vodil gospodinjstvo in skrbel za prvega sina, ki je bil še majhen?! Več o tem pozneje.

Prvi dogodek, ki se ga moj oče spomni, je bil okrog leta 1934, ko so kralja Aleksandra v Marseillu v Franciji ustrelili. Papi je na hišnih vratih uredil žalni spomin. Ne gre pozabiti, da je bila družina zelo projugoslovansko monarhistično usmerjena. Ko je imel moj oče pet let, je že znal šteti in je izračunal, da če bi želel doseči leto 2000, bi moral biti star 70 let. In takrat je menil, da to ne bo mogoče. Resnično dopolnil jih je pa 92.

Moj oče, njegovi dve starejši sestri in starejši brat so odraščali na veliki kmetiji. Pestunja moje tete Marije, Marija Mala Kavčič, je bila že pestunja mojemu staremu očetu in njegovi sestri. Ves ta čas je živela na domačiji Franckovih v Podbrezjah. Pokopana je v grobu Paulinove služinčadi. Bila sem ganjena, ko sem izvedela, da za prav ta grob skrbijo Podbrežani sami. Dejansko je vedno lepo urejen. V tem grobu sta pokopana tudi kletar Tomaž Glažič in gluhonemi hlapec Peter Sitar (Patek). Pri eni iz sosednjih hiš so imeli prav tako gluhonemega sina. S Patkom sta se včasih zmerjala, kar je bilo v veliko zabavo mojemu očetu, ki je bil takrat še otrok. Pri čemer imena gluhonemega sina pozneje niso navedli na grobu – »ni jim bil dovolj nobl«, je to žalostno komentiral moj oče. Ostali trije otroci so imeli druge pestunje – »vaška dekleta, ki so [jih] vzela za svoje«, kot je povedala teta Ani. Med njimi mi je poimensko znana le Micka, ki je družino med drugim spremila na morje. Na morje se je sicer tedaj potovalo precej drugače kot danes.

Na kopanje so se običajno odpravili k Savi, kjer se je pri dvanajstih letih v »ledeno mrzli vodi« naučil plavati tudi moj oče. Pri enem od takšnih kopalnih dni je v Savi utonil 16-letnik iz vasi. Plavali so kot vedno, ko je fant iznenada zaklical: »Marija! Pomagaj!« Je bila s tem mišljena teta Marija, ki je bila takrat najstarejša ob reki? Ali pa sveta devica Marija? Začel se je utapljati. Moj oče je priveslal do njega in ga za lase povlekel na čoln, a fant se je na drugi strani znova prekucnil v vodo. Kar vleklo ga je v globino. Mrtvega so pripeljali z vozom domov, nihče ni vedel, zakaj se je to pravzaprav zgodilo, saj je bil dober plavalec. Ga je mogoče zadela kap? Velikokrat nam je moj oče povedal o tej tragediji.