Osvojila sta vse osemtisočake

Nives Meroi in Roman Benet sta prvi osemtisočak Nanga Parbat osvojila leta 1998, leta 2017 pa zadnjega od vseh na svetu, 14. osemtisočak Anapurna. S tem sta postavila rekord: sta prvi par in prva naveza na svetu, ki se je skupaj povzpela na 14 osemtisočakov, in to brez dodatnega kisika in brez pomoči visokogorskih nosačev. Kako je to mogoče, se vprašamo. »To bi moralo biti mogoče za vse, to je del plezanja, če ti uspe na ta način, to počni, sicer pa delaj kaj drugega. Saj ni nujno, da se moraš povzpeti na ravno določen vrh. Midva sva začenjala s hojo po gorah, s feratami, trekingi, potem šele sva začela misliti na višje, najvišje vrhove. Šla sva po stopnicah, včasih se je delalo tako. Zdaj pa kupiš vozovnico, narediš načrt, nekateri celo začnejo z Everestom,«​ v pogovoru razmišlja Roman Benet. Škofjo Loko sta obiskala drugič. »Enkrat sva prišla sem pred nekaj leti, po del za traktor,« se spomni. Oba Benetova starša sta bila sicer rojena v Ratečah, hišo pa so leta 1906 zgradili na italijanski strani v Beli Peči. »Več sem se družil z vrstniki v Ratečah, prvič sem italijanščino slišal v prvem razredu. A vse življenje sem bil potem bolj vezan na Italijo. Nives prihaja iz Bergama, spoznala sva se pa v srednji šoli v italijanskem Vidmu. Ona je živela z mojo sestro v apartmaju, pa sem hodil na obisk ...« se nasmehne.

Nista profesionalna alpinista

»Ko sem ugotovil, da Nives pleza … No, nihče od naju v resnici takrat ni plezal, recimo da smo se malo 'igrali' po gorah. Zares sva potem začela plezati ob koncu srednje šole.« Benet večkrat med pogovorom poudari, da nista profesionalna alpinista. »Nikoli nisva živela od alpinizma, vedno sva morala zbrati denar za odprave, vzeti dopust.« Da je lahko osvojil 14 osemtisočakov, je Benet zamenjal šest služb. Po poklicu je strojni tehnik. »Delali smo tunele s frezo, takrat sta bili samo dve podjetji na svetu, ki sta to delali. Opravljal sem tudi višinska dela, v življenju sem bil ves čas na nekaj obešen,« se zasmeji. »Potem sem dobil delo pri gozdni policiji; ukvarjal sem se z medvedi, risi – to je bilo najboljše delo, opravljal sem ga 17 let. Ko sva se z Nives odločila, da osvojiva še zadnja dva neosvojena osemtisočaka, sem pustil delo – takoj, ko sem to naredil, sem zbolel,« se spominja.

Ne pusti me čakati

Ko sta se leta 2009 vzpenjala na Kangčendzengo, nista vedela, da je Benet hudo bolan. »Tisto jutro sem ji na planoti na višini 7500 metrov rekel, naj gre naprej, jaz pa grem nazaj do šotora. Dve odpravi sta bili spredaj, ne bi bila sama. Ampak se je sama odločila, da ne gre. Jaz sem bil samo utrujen, mislil sem, da ko bom prespal, bom dobro, ona bo šla na vrh, prišla nazaj in se bova skupaj vrnila. Čez noč se je moje stanje poslabšalo, sestop je bil grozen. Naslednji dan je bil eden najtežjih v mojem življenju. Vzpon na dvestometrski greben sem komaj zmogel. Ko sva sestopila, sem poklical prijatelja zdravnika, po simptomih je ocenil, da imam hudo anemijo. Ko sva prišla domov, sem si mislil, da bom nekaj dni jemal tablete in bo dobro. Ko sem skušal malo kositi travo, sem postal tako utrujen, da ni bilo normalno. Ko so mi v bolnišnici pregledali kri in kostni mozeg, so videli, da je vrag vzel šalo ...« Zbolel je za aplazijo kostnega mozga. »Potem sem bil dve leti malo v bolnišnici, malo doma, v izolacijski sobi sem bil denimo sedemdeset dni. Imel sem več kot 170 transfuzij krvi in dve presaditvi kostnega mozga, ker prva ni bila uspešna.« Benet se zaveda, da so vzponi v gore zagotovo pripomogli k temu, da je lažje prenesel in premagal bolezen. »Če so slabe razmere, slabo vreme, potem čakaš, ne veš, ali boš prišel do vrha. No, bolnišnica je trajala malo dlje kot ena odprava,« se nasmehne. Decembra 2010 je bila presaditev kostnega mozga uspešna. »Maja naslednje leto sva šla na poroko prijateljice v Piemont. Počutil sem se dobro in sva šla na štiritisočak Gran Paradiso. Dobro mi je šlo, nisem bil v formi, a sva šla hitreje kot drugi turisti. Do takrat nisem pomislil, da bi šel zares nazaj v Himalajo. Potem sva šla jeseni na šesttisočak Mera Peak v Himalaji. Z nama so bili trije zdravniki, malo zaradi tega, da so me 'čekirali', najbolj pa so šli z nama, da bi šli malo na dopust,« se nasmehne. »Vse je šlo dobro, naslednjo pomlad, leto in pol po presaditvi, pa sva znova šla na Kangčendzengo in prišla do vrha.«

»Ma, bejži naprej ...«

To, da je njegova življenjska sopotnica na tisti planoti pod Kangčendzengo ostala ob njem, bo Romanu Benetu v duši ostalo vse življenje. »Ona bi morala takrat napredovati. 'Ma, bejži naprej,' sem ji rekel. Mislil sem na njeno prihodnost, da bi bila prva ženska, ki bi osvojila vseh 14 osemtisočakov, veliko so jo kritizirali, zakaj se je ustavila. Ona pravi, da je to normalno. Ne bi se vsi ustavili, lahko bi mi rekla, naj grem dol v šotor in počakam. Mislila sva, da sem samo utrujen, saj na taki višini seveda si utrujen. Ne vem, kako je vedela, da je v ozadju nekaj drugega, morda ste ženske malce bolj intuitivne.« Ko sta leta 2017 sestopila z Anapurne, zadnjega v nizu osvojenih 14 osemtisočakov, nista imela nekega posebnega zmagovalnega občutka. »Nekaj sva zaključila, neke želje so se nama uresničile, nisva mislila, da sva kaj grozno pomembnega naredila, saj sva šla korak za korakom. Ko sva sestopala z Anapurne, sva že razmišljala, kam greva naslednje leto …«