Osem desetletij kasneje

Kot je v nagovoru zbranim prejšnji četrtek v Sokolskem domu spomnila predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič, mineva natanko osemdeset let, odkar se je uradno končala druga svetovna vojna. »Na naših tleh je konec druge svetovne vojne pomenil tudi začetek komunistične oblasti. Danes zato ne bomo govorili le o zmagovitih dogodkih, o padcu nacizma in fašizma, pač pa bomo pozornost namenili tudi in predvsem osmim desetletjem, ki so sledila,« je udeležence Blaznikovega večera nagovorila predsednica Helena Janežič ter dodala, da se je tokrat druženje začelo s položitvijo cvetja in prižigom sveč ter programom pred kostnico na pokopališču v Lipici pri Škofji Loki. Kot je znano, so konec marca opravili prenos posmrtnih ostankov iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico v tamkajšnjo kostnico.

Zbrani so si nato z zanimanjem ogledali film z zgovornim naslovom 3450 – Bratomor v Jami pod Macesnovo gorico. Pretresljiv dokumentarni film, ki je nastal aprila lansko leto, je predstavil scenarist in režiser dr. Jože Dežman, predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. »Če povem zelo preprosto, smo v filmu videli arheološko raziskavo. Verjetno najbolj ambiciozno v slovenski zgodovini,« je povedal Jože Dežman in spomnil na osemdeset let slabe vesti, o čemer pa je vendarle treba govoriti. »Ti prizori so nekaj takega, kot so doživljali Nemci, ki so jih vozili v koncentracijska taborišča. Da so videli, kaj so naredili njihovi. To pa so naredili naši. Kar 3450 ljudi je nedvomno najhujši bratomor v slovenski zgodovini,« je med drugim povedal Jože Dežman, ki so ga navzoči nagradili z močnim aplavzom.

Sledil je še pogovor, ki ga je vodil Blaž Karlin, ki je goste med drugim vprašal, ali se je druga svetovna vojna v resnici končala, kako živeti s krivicami, ki so se zgodile, pa tudi o odpuščanju.

»Kadar neka zloraba ali neko res nedopustno dejanje pride nepredelano na plan, vedno razdeli ljudi. In čim se razdelimo, se ne moremo več pogovarjati,« je med drugim povedala psihologinja, izredna profesorica za zakonsko in družinsko terapijo dr. Katarina Lia Kompan Erzar, in spregovorila tudi o odnosu mladih do zgodovine: »Mislim, da mlajše generacije ne razumejo, da si nekdo ne upa povedati tega, kar misli.«

»S krivico ni mogoče živeti, človek pravzaprav životari. Vsaka drobna stvar te spomni na to, kako se nisi postavil zase, kako si bil nemočen. Krivice se žal ne zacelijo, s časom se le poglabljajo,« je menil teolog, filozof, psihoanalitik in pedagog prof. dr. Tomaž Erzar.

V pogovoru je z iskrivimi mislimi sodeloval tudi profesor zgodovine mag. Jurij Pavel Emeršič in dodal, da se mu zdi zelo pomembno, da tudi okolica prizna krivice in žaluje s tabo. »Slovenski problem je, da ti ljudje, ki so doživeli grozljive krivice, ki so jim pobili svojce – govoril sem tudi z žensko, ki je bila posiljena na Škofjeloškem gradu – so na osebni ravni lahko stvari uredili. Potem pa jih je bilo o tem strah govoriti, zato da ne bi ogrozili svojih najbližjih. Tako se je tok spomina prekinil in otroci niso vedeli, kaj so doživljali starši ...« je povedal Pavel Emeršič in dodal, da mlade generacije večinoma ne vedo, kaj se je dogajalo v njihovih družinah, kar je dodatno omejila še šola, in mladi nimajo možnosti, da bi izvedeli vso resnico.