Operacije, invalidski voziček in dvatisočaki

Vse troje je še kako blizu Mateju Kolmaniču, ki zadnja leta živi v Medvodah. Spoznali smo ga prek njegove velike ljubezni: poezije. Svoje pesmi je predstavljal v Knjižnici Medvode, vključene bodo v njegovo prvo pesniško zbirko Pota srca, moči in sreče. V njej bo na različne načine predstavljena njegova življenjska pot, ki ni lahka.

Zelo ga je zaznamovala bolezen, nekaj let je bil celo na invalidskem vozičku. »Borim se z redko boleznijo, ki je vplivala na ukrivljenost dolgih kosti, okvare sklepov in hrbtenice. Več kot sedem let sem bil na invalidskem vozičku, in sicer v poznem obdobju najstništva in v zgodnji odraslosti, ko so se kosti zaradi hitre rasti še bolj ukrivile in stanje ni bilo več združljivo s hojo. Bilo je zelo težko,« je opisal Matej Kolmanič.

Poudarja, da bi marsikdo pričakoval, da bo obupal, a ni. »To je bilo zelo zahtevno obdobje, a nisem izgubil motivacije. Pri 25 letih sem ponovno shodil.« Ni le shodil, posvetil se je športu in osvajal visoke vrhove. »Kljub težki bolezni nisem vrgel puške v koruzo in po deveti operaciji osvojil več kot dvajset dvatisočakov in shujšal več kot šestdeset kilogramov. To mi je uspelo s kombinacijo prehrane in gibanja,« je ponosno povedal. Osvojil je tudi najvišje vrhove vseh treh slovenskih alpskih gorstev, Triglav, Grintovec in Stol. »To je bila simbolna pot – z invalidskega vozička do vrha. Rekli so, da nikoli ne bom hodil. Danes hodim. Ne oziram se na dvome ali predsodke. Preprosto vedno verjamem, da mi bo uspelo – in mi uspeva. Na prehojeno pot sem zelo ponosen,« je poudaril.

Prestal je že 16 operacij. »Skozi otroštvo in mladost je to pomenilo veliko prilagajanja, odsotnosti iz šole ... Vrstniki, predvsem v osnovni šoli, me niso razumeli, pogosto sem bil sam. Takrat se o otrocih s posebnimi potrebami še ni toliko govorilo, se jim prilagajalo, ni bilo takšnega razumevanja.« Operacije še niso zaključene. »Še vedno se spopadam s posledicami sedenja na vozičku – imam npr. poškodovano hrbtenico, zaradi česar sem že prestal nekaj operacij, nekaj pa me jih še čaka. Kljub temu ne izgubljam volje do življenja. Se pa zaradi vnovičnih težav s hrbtenico za zdaj v gore ne podam več.«

Največ časa nameni ženi Evi, s katero sta se poročila pretekli mesec, in poeziji. Slednja ga spremlja že od otroštva. »Ustvarjam poezijo z raznovrstnimi temami, med katerimi najbolj izstopajo ljubezenska, bivanjska, družbenokritična, socialno realistična, ki poudarja moč združevanja delavstva, naravoslovna ... Napisal sem blizu osemdeset pesmi,« je predstavil. Že nekaj časa z ženo Evo objavljata video recitale na YouTube kanalu Matej in Eva Kolmanič – trenutno jih je 17.

On piše poezijo, njegova žena Eva pa avtobiografski roman z naslovom Čas je prekratek za kozlarije. »V njem opisuje svojo življenjsko pot. Posebno mesto ima izpoved o spolnih zlorabah in prekoračitvah pooblastil s strani uradnih oseb, ki jih je doživljala v srednješolskih letih,« je nekaj besed namenil delu svoje žene.

Matej in Eva živita srečno življenje, skupaj ustvarjata in z močjo besede zdravita rane preteklosti.