Omejitve spodbujajo ustvarjalnost

Prav s podelitvijo Vurnikove študentske nagrade so se v začetku junija v Radovljici začeli letošnji Vurnikovi dnevi. Nagrada nosi ime po arhitektu Ivanu Vurniku, enem ključnih utemeljiteljev slovenske moderne arhitekture, ki je s svojo ustvarjalnostjo, pedagoškim delom in predanostjo iskanju narodnega izraza postavil temelje sodobnemu razumevanju prostora in oblikovanja, je poudarila Barbara Viki Šubic, direktorica Centra arhitekture Slovenije, ki skupaj s krajevno skupnostjo in občino Radovljica organizira prireditev, posvečeno spominu na v Radovljici rojenega arhitekta in njegovo soprogo Heleno Kottler Vurnik.

Med štirimi nagrajenimi študenti je bil tokrat kot edini Gorenjec tudi Radovljičan Valentin Dowhyj, magistrski študent arhitekture na Univerzi v Ljubljani.

Iskrene čestitke za nagrado. Kako to, da ste se ob obilici študijskih obveznosti odločili, da sodelujete še na tem zahtevnem natečaju, za katerega ste morali pripraviti tako osebno mapo z izbranimi projekti kot tudi esej?

Zdi se mi pomembno, da si postavljamo nove izzive – predvsem zato, da stopimo iz cone udobja in se razvijamo naprej, tako osebnostno kot strokovno. Sodelovanje na tekmovanju mi je ponudilo prav to priložnost. Pisanje mi omogoča, da si strukturiram misli in razčistim ideje. Pravzaprav me pisanje razbremeni. Ko misli spravim na papir, se ideje v moji glavi razčistijo in postanejo bolj smiselne in jasne. Esej mi je dal tudi priložnost, da izrazim svoje mnenje o temah, ki se mi zdijo pomembne. Verjamem, da lahko z argumentirano besedo odpremo prostor za dialog in morda spodbudimo kakšno spremembo. Zato sem kljub obveznostim čutil, da je vredno sodelovati. Ne samo kot izziv, ampak kot način prispevka k širši debati, ki si po mojem mnenju zasluži več pozornosti.

Doma ste v Radovljici, v Vurnikovem rojstnem mestu. Kdaj ste mojstra prvič zares opazili?

Čeprav sem odraščal v Radovljici, se mi zdi, da sem Vurnika zares opazil šele v srednji šoli, ko sem začel razmišljati o arhitekturi bolj zavestno. Njegove stavbe so mi bile v otroštvu del vsakdana, šele kasneje sem začel prepoznavati, kako izstopajo v prostoru. Zlasti me je navdušila njegova sposobnost povezovanja lokalnih tradicij z močno avtorsko noto. Lepo prikaže, da arhitektura ni le funkcija ali estetika, ampak je lahko tudi kulturni izraz, nekaj, kar govori o prostoru, ljudeh in času, v katerem je nastalo.

V eseju ste se lotili problematike izobraževanja na področju arhitekture. Zakaj? Ker je bil Vurnik (tudi) pedagog? Ker ste ugotovili, da vam študij, kakor je organiziran zdaj, ne daje tistega, kar ste pričakovali?

Imel sem srečo, da sem dobil mentorja, ki sta znala prepoznati potencial v idejah študentov in mi skozi teorijo pomagala, da sem jih izpopolnil. Nikoli me nista omejevala, ampak sta me spodbujala in usmerjala k eksperimentiranju in raziskovanju. Posledično sem moral velikokrat sodelovati s strokovnjaki zunaj akademskega okolja in sem s tem lahko bolje razumel širši kontekst družbe in grajenega prostora. Tak pristop zahteva veliko samoiniciative, ampak na koncu prideš do odgovorov, ki jih ne bi našel v nobeni knjigi. Danes pa je vse bolj jasno, da se študij pretežno osredotoča na predavanja in »teoretiziranje«, medtem ko povezava med teorijo in realnim svetom gradnje izginja. Če želimo, da bodo prihodnji arhitekti pripravljeni na izzive sodobnega sveta, moramo nujno okrepiti povezavo med znanjem in prakso ter vzgojiti arhitekte, ki ne bodo le sanjali o prostoru, ampak ga bodo znali tudi soustvarjati.

V eseju, ki je bil del natečajne naloge, se ukvarjate z razkorakom med »mojstri, ki bi posedovali orodja in sposobnosti, da bi s svojim znanjem lahko gradili svet, ter misleci in ustvarjalci,« ki, če sem prav razumela, pogosto nimajo pravega stika z realnim. Kako se to nasprotje vidi v prostoru v vsakodnevnem življenju?

Razkorak med teorijo in prakso se v prostoru kaže na več ravneh. Po eni strani imamo arhitekturo, ki je vizualno privlačna, a v resnici slabo deluje. Po drugi strani pa večina arhitekture danes izgublja identiteto in gre le za generične, estetsko osiromašene objekte, ki se podrejajo predvsem interesom kapitala in gradbene industrije. Gradi se tisto, kar je hitro, poceni in preverjeno, brez eksperimenta in brez globljega razmisleka. Seveda kakovostna arhitektura še obstaja – takšna, ki upošteva svoj kontekst: okolje, skupnost, trajnostnost, omejitve ter materialnost. A je redka. In ravno zato se mi zdi pomembno, da izobraževanje arhitektov bolj spodbuja povezavo teorije s prakso in razmislek z izvedbo, da bomo svoje radikalne ideje znali potem tudi pripeljati v materialni svet.

Zanimivo se mi zdi tudi nasprotje med vrhunskimi arhitekturnimi izvedbami in projekti, za katere se zdi, kot da pri njih arhitekt sploh ni sodeloval … Opažate tudi to?

Sam tega nasprotja ne vidim. Meni je zanimivo ravno to, kako so izvedbe, za katere se zdi, da arhitekt pri njih sploh ni sodeloval, pravzaprav vrhunske in premišljene. Rudofsky je že leta 1964 opozoril, da se lahko od vernakularne arhitekture, te »arhitekture brez arhitektov«, veliko naučimo: kako graditi bolj smiselno, kontekstualno in trajnostno. Zato je meni pomembno poudariti, da se moramo učiti arhitekture tudi od mojstrov graditeljstva. S tem arhitektura ostane odprta širšim kulturnim in umetniškim interpretacijam in hkrati poudarja tesno vez s prakso gradnje.

Pri svojih projektih se veliko ukvarjate s trajnostnostjo, lokalnimi skupnostmi in ekonomičnostjo v smislu izvedb z minimalnimi sredstvi. Zakaj? Pričakovali bi, da študente zanimajo predvsem visoki nebotičniki, dolgi mostovi in osupljive inovacije …

Žal arhitektura prepogosto slovi po velikih, spektakularnih projektih, a mene bolj kot vizualni učinek zanima vpliv, ki ga ima na vsakdanje življenje. Prav zato se osredotočam na trajnostnost, delo z lokalnimi skupnostmi in iskanje rešitev, ki delujejo tudi z omejenimi sredstvi. Verjamem, da prava arhitektura ni nujno največja, temveč tista, ki spoštuje okolje, prostor in ljudi. Včasih prav omejitve spodbudijo največ ustvarjalnosti in pogosto so ravno majhne, premišljene intervencije tiste, ki imajo največji učinek. Zame je arhitektura predvsem odgovornost do prostora, skupnosti in prihodnosti.

V mapi za Vurnikovo nagrado ste predstavili projekt Streha za vse v Južni Afriki. Kako je izkušnja vplivala na vas?

Ko sem bil majhen, smo s prijatelji na zapuščeni parceli gradili igluje, šotore, proge za skakanje s kolesi ... Ustvarili smo si svoje igrišče kot gradbišče, ki se je stalno spreminjalo glede na letne čase in na naše odraščanje. Za takšne stvari, kjer smo morali kreativno razmišljati in tudi nekaj konkretno narediti z rokami.

Projekt v Južni Afriki je zame pomenil priložnost, da sem se vrnil k temu otroškemu občutku ustvarjanja, le da tokrat na bolj profesionalni ravni in v pravem gradbenem okolju. Končno sem prišel v stik s praktičnim delom in gradnjo, kar me je zelo okrepilo in mi potrdilo, da cilj arhitekture ni lepa grafika, ampak je končni izdelek konkretno ustvarjanje prostora. Zato moramo biti zelo pozorni, kako vanj posegamo.

Vaša družina prihaja iz Argentine. Koliko na vaše videnje sveta lahko vpliva tudi ta okoliščina?

Res prihajam iz Argentine, a name je še močneje vplivala raznolikost znotraj naše družine. Moji stari starši so bili Slovenci, Italijani, Ukrajinci in Japonci. Vsi so bili priseljenci v Argentino in so se vedno z ljubeznijo spominjali svoje domovine. Odraščanje v takšnem okolju me je naučilo sprejemanja, sočutja in spoštovanja različnih vrednot, jezikov ter pogledov na svet. Zaradi teh izkušenj sem se naučil prepoznavati potencial v zahtevnih situacijah. Kjer drugi vidijo probleme, jaz vidim priložnosti za ustvarjalne rešitve, iznajdljivost in inovativno razmišljanje. Premagovanje ovir postane pot do dobre arhitekture, ki skrbi tako za prostor kot za ljudi, ki ga uporabljajo.