Odvisna od moških

Medtem ko skupaj z drugimi poslušam Lejlino zgodbo, počasi razumem, zakaj je ženske, s katerimi se druži, tako hitro navdušila. Med pripovedovanjem malodane pozabimo na čas.

Do preprostega dela, ki ga je opravljala v trgovini, pa tudi do sebe je bila zelo kritična.

»Tisti, ki tega ni doživel, ne ve, kako se vleče čas med polnjenjem polic, kjer te lahko vsak, ki gre mimo in se mu pravočasno ne umakneš, nahruli. Zdelo se mi je, da sem preveč pametna, da bi takšne v nedogled prenašala, sploh ker so name radi stresali jezo, če česa niso našli ali pa če so se jim zdeli artikli predragi. Nekoč sem zalotila neko zelo pomembno gospo, ki je ukradla zavitek pudingov. Trije so bili pakirani skupaj, stali niso niti evro. Prijazno sem jo povabila, naj gre z menoj k šefici. Sredi trgovine je ženska začela jokati, me zmerjati, se sklicevati na svojega sina, ki naj bi bil zelo pomemben. Prišla je šefinja in se ji začela opravičevati, meni pa je pred vsemi radovedneži, ki so se zbrali, vrgla v obraz, naj se držim svojega dela in naj po krivem ne obdolžujem stalnih strank. Njene besede so me zelo prizadele, snela sem rokavice in predpasnik ter dejala, da v trgovini, kjer podpirajo lopove, če so iz pomembnih družin, nimam kaj početi. Pa sem šla. Sin te ženske me je pod večer poklical in mi zagrozil, da me bo tožil zaradi klevetanja. Na srečo pred njim nisem pokleknila, povedala sem mu, kar mu gre, tako da se mi je ob koncu pogovora celo opravičil.

Sanjala sem o službi v kakšnem fitnesu, bila sem prepričana, da bi lahko trenirala začetnike v našem tekaškem klubu. Nekaj pač, na kar bi lahko bila ponosna. A so mi vrata v klubu zaprli pred nosom, in to na zelo brutalen način.

Čisto slučajno sem zasledila tečaj izdelovanja vitražev (tehnika ​tiffany). Vodila ga je žena lokalnega steklarja. Bila sem ji všeč, povabila me je, da ji pomagam pri delu v delavnici. Hitro sem se naučila, da ima vsak kos stekla svojo 'globino in tudi značaj'. Precej raznolik delovni čas je pripomogel, da sem lažje odhajala od doma. Mama ni niti slutila, da grem žurirat, tako mi je zaupala. Ponosna je bila, da sem vzorce za vitraže risala tudi doma. Žal je pri tem pozabila, da so bili moški moja slabost.

Kot zakleto sem bila spet noseča. Nisem mogla verjeti, da se mi je to zgodilo. Tokrat sem vsaj vedela, kdo je oče. Bil je ugleden moški, poročen, vsi so ga poznali. Moja delodajalka je za njegovo novo hišo ustvarila – z mojo pomočjo seveda – nekaj prečudovitih vitražev. Bil je šarmanten, precej starejši, še bolj samozavesten od mene. Ko sva se srečevala, sprva nisva dosti govorila, saj sva imela s posteljnimi aktivnostmi preveč dela. Šele čez čas mi je povedal, da je njegovo življenje precej zapleteno, kar me praktično ni zanimalo. Z njim mi je bilo udobno, saj je bil tudi precej radodaren. Pomagal mi je opremiti sobo za sina, kupil mi je tudi avto. Skupaj sva bila skoraj štiri mesece, ko sem mu povedala veselo novico. Potem pa šok! Tako mi je primazal okoli ušes, da me je, ker nisem bila pripravljena, z vso močjo vrglo na posteljo. Začel je kričati, da ima papirje, da je neploden, in podobne neumnosti. Zagrozil mi je, da me bodo njegovi telesni stražarji pretepli kot psa, če bom komu povedala, da sva bila skupaj. Ko sem prišla k sebi, sem začela barantati. Vse sem mu obljubila, če mi zagotovi mesečno rento. Na koncu je pristal na 1500 evrov kakor za moj študij, a pod pogojem, da greva pred slovesom še enkrat med rjuhe oziroma če bom šla delat splav. Ko je bilo posteljnih akrobacij konec, je jokal, češ kako me bo pogrešal, jaz pa sem ga izdala. Kako malo je bilo treba, pa se ti moški pošteno zagnusi! Čeprav se je žene bal kot hudič križa, je bil po svoje celo vesel, da bo dobil potomca.

Ob rojstvu hčerke Mie mi je nakazal lepo vsoto denarja – dovolj, da sva z mamo lažje zadihali. Na vsake toliko časa sva se srečala v lokalu ob Zbiljskem jezeru in vsakič me je prosil odpuščanja zaradi tiste klofute. Brez slabe vesti sem mu jo zmeraj še dodatno 'zaračunala': pomagal mi je, da sem izpolnila svoje sanje, saj sem prišla do lastnega fitnesa, ki sem si ga tako zelo želela. Med prvimi, ki so se včlanili, je bila tudi Mojca, ki se je kot psihoterapevtka ukvarjala z odvisnostmi od moških. Če povem po domače: zadelo me je naravnost v želodec, ko mi je rekla, da sem tipičen primer ženske, ki vedno znova išče dodatne odmerke. Pregovorila me je, da sem šla na psihoterapijo k njenemu kolegu, ki je med drugim ugotovil tudi to, da moške z veseljem izkoriščam.

To so bili časi, ko sem bila kar naenkrat polno zaposlena tako z mamo, ki so ji operirali kolena, kot otrokoma, vitraži in fitnesom. Dnevi so postali skoraj prekratki. Prvič v življenju se je zgodilo nekaj, česar nisem pričakovala: začela sem razmišljati o moškem, ki bi bil drugačen, da si ob njem ne bi želela zgolj tega, da ga 'premagam'.

Potem je sestrična povabila mamo na obletnico poroke. Ker zaradi operacije ni mogla iti sama, sem jo peljala. Med 'pohanci', 'tenstanim' krompirjem in kotleti, ki so jih nosili na mizo, sem spoznala Andreja. Začelo se je tako, da mi je rekel, naj si postrežem malo konkretne hrane, ker se mi 'vidijo rebra'. S pogledom sem premerila njegovo precej obilno postavo in si mislila: Kakšen kreten! A človek se zarečenega kruha najbolj naje! Na Facebooku sva si začela pisati, se srečevati. Ko sem ugotovila, da mi je ob njem enako lepo kot v družbi svojih otrok, sem vedela, da je z menoj končno nekaj 'hudo narobe', a v pozitivnem pomenu besede!« (Konec)