Odličnjak v šoli

Ko je imel moj oče pet let, je že znal šteti in je izračunal, da če bi želel doseči leto 2000, bi moral biti star 70 let. In takrat je menil, da to ne bo mogoče. (Glej: Otroštvo na vasi)

Rodil se je na nedeljo. Njegova krstna botra sta bila stric Aci in teta Mima, župnik pa Vaclav Vondrašek. (Glej: Mondeno življenje bratov Pavlin in Papi) Prvo, česar se je zavedal, je črn oltarček, ki je bil na hišnih vratih ob smrti kralja Aleksandra I. leta 1934. Zgodnjo mladost je preživljal s Papijem, imel je kužka Pikija in ponija Lucko.

V ljudsko šolo je začel hoditi s šestim letom. Cilka Jeglič, njegova nekdanja sošolka, je povedala, da je bil Lojzek malo mlajši od ostalih. In nista le sedela v istem razredu kljub starostni razliki, na isti dan sta tudi umrla – z enoletnim razmikom. Učitelj je bil Lapajna, moj oče je sicer menil, da ga je učila Bezek ali Bezkova. Po njegovem spominu je šola stala na nekdanji Franckovi parceli. Še danes v smeri proti Franckovemu znamenju rasteta dve lipi, ki sta bili zasajeni leta 1923 ob rojstvu prestolonaslednika, poznejšega Petra II. Karađorđevića. Lapajna je rad prišel k Francku na kozarec vina; bil je med pokuševalci vin, ki jih je kupoval Atek. Mojega očeta je pripravljal na sprejemni izpit za gimnazijo leta 1940 v Kranju. Deklamiral je Aškerčevega Janičarja: »Kaj čakaš Paša, kaj stojiš, to vas napasti se bojiš …« Na izpitu je bil tudi Vilko Ovsenik; spraševal ju je prof. Kalan. Jeseni je vstopil v prvo državno gimnazijo, realko na Vegovi 4 v Ljubljani. Stanoval je na Kumanovski 21 (danes št. 3). Pešačil je približno dvajset minut mimo ljudske kuhinje in tržnice. Od tujih jezikov so se učili nemščine, poleg slovenščine pa še srbohrvaško. Šteli so 'dvajset ena', 'dvajset dva', ne enaindvajset, dvaindvajset, kot je zahteval Josip Plemelj, prvi rektor prve slovenske univerze. Moj oče je stari način štetja uporabljal tudi kot profesor, da bi študenti delali manj napak, in tudi jaz svoje otroke na ta način učim matematiko. Sošolec mojega očeta je bil Lovro Picman, čigar oče je bil gradbenik. V hiši na Kumanovski, ki jo je bil kupil Atek, so imeli kuharico Manco (ali Julko), večkrat sta bila tam tudi Mama (Frančiška Majzelj) ali pa Papi, ki je spal na tleh v sobi mojega očeta.

Po ljudski šoli je sledila prva državna gimnazija na Vegovi 4 v Ljubljani. V Celovcu je bil na 2. Oberrealschule, Bismarckring 15 (danes BG Völkermarkterring).

Teta Marija je tri razrede ljudske šole opravila v Podbrezjah, četrtega in prvo gimnazijo pri Uršulinkah v Ljubljani, naprej do male mature pa na Poljanski gimnaziji. Potem je končala Gogalovo trgovsko šolo in začela delati doma. Po vojni je dokončala trgovsko akademijo in do upokojitve delala kot industrijska računovodja.

Teta Ani, ki je pravkar dopolnila 101 leto, je končala dva razreda ljudske šole v Podbrezjah, naprej do male mature pri Uršulinkah, prvo leto trgovske akademije v Ljub­ljani, nato se je šolala v Celovcu, se zaposlila in poročila.

Stric Eša je do pete gimnazije opravil prvo državno v Vegovi, nato je obiskoval 2. Oberrealschule v Celovcu, leta 1959 pa je pri 33 letih končal študij medicine.

Moj oče je omenil še, da je bil odličnjak vse od prvega razreda ljudske šole do diplome. Med vojno je dvakrat prejel ponudbo za elitno nacistično šolo NAPOLA in na Univerzi v Mariboru ponudbo za vstop v ZKJ – če bi to sprejel, bi mu nadškof Šuštar, s katerim sta isto leto prišla iz Švice, in drugi ponudili kako visoko politično mesto.