Od prazgodovine do samostojnosti

Letos bo minilo 140 let, odkar je Ivan Hribar, bančnik, politik, diplomat, publicist, ljubljanski župan, v Cerkljah kupil Ukeževo hišo ter jo preuredil v meščansko poletno bivališče. Načrte za prezidavo je zaupal deželnemu inženirju, Čehu Janu Vladimirju Hráskýju. Na podeželskem posestvu je imel med drugim tudi sadovnjak, v katerem je uspevalo okoli tisoč sadnih dreves, označenih s porcelanastimi ploščicami, na katerih so bila napisana imena sort. Postavil je vetrnico za črpanje vode iz vodnjaka in nadstropni vrtni paviljon, imel je kegljišče in bazen, v katerem so se številni vaški otroci naučili plavati, izvemo na lani postavljeni muzejski razstavi v Hribarjevi vili.

Hribar je počitniško domovanje leta 1936 prepisal na sina Milka in njegovo ženo Blanko. Zakonca nista imela otrok, po njuni smrti so dediči precej dotrajano hišo z dvoriščem in vrtom, ostankom nekdanjega posestva, prodali tedanji Ljubljanski banki, Temeljni banki Gorenjske, ki se je lotila temeljite prenove. Objekt, namenjen poslovni in reprezentančni dejavnosti, je po besedah dr. Irene Žmuc, avtorice razstave o Ivanu Hribarju v občinskem muzeju, dobil podobo meščanske vile v slogu osemdesetih let dvajsetega stoletja. »Taki kot v Hribarjevem času so danes le poslikani stropi in lestenci. Nespretna je bila tudi izbira restavratorja za pohištvo.«

Občinski muzej, pokrajinska razstava

Občina Cerklje je lastnica Hribarjeve vile od leta 2021. Prostore v središču Cerkelj je oživila v sodelovanju z Gorenjskim muzejem, avtorji razstav in nekaterimi drugimi strokovnjaki. V prvem nadstropju vile, ki je leta 1999 kljub posegom dobila status spomenika nacionalnega pomena, so na podlagi fotografij iz leta 1986 in delno po spominu Hribarjeve hčerke Zlatice deloma vzpostavili nekdanjo ureditev. V tako imenovano Hribarjevo nadstropje so vrnili drobne predmete, slike, fotografije in knjige, ki jih je restavriral Gorenjski muzej, in pripravili že omenjeno razstavo. Irena Žmuc, kustosinja za obdobje novega veka v Mestnem muzeju Ljubljana, se je ob tem, v stikih s Hribarjevim sorodstvom, razveselila nekaterih novih podatkov in fotografij, med njimi družinskih, ki jih dotlej ni poznala.

Zgodovinar dr. Jože Dežman je na pokriti verandi osvetlil dogajanje na Gorenjskem v času slovenske osamosvojitve in vojne za Slovenijo. Gre za prvo regijsko predstavitev političnega vrvenja in demokratizacije, ki z različnim dokumentarnim gradivom, fotografijami, podatki, projekcijo dokumentov in fotografij ..., popelje od sredine osemdesetih let do dogodkov v letu 1991.

Ob razstavi Gorenjska za demokracijo in Republiko Slovenijo se odstira tudi Hribarjevo zavzemanje za Zedinjeno Slovenijo in precej verjetno povezovanje s Cerkljani. »Ko je bil 1870 mladi Hribar v zlati Pragi, je tam živel že slavni skladatelj Davorin Jenko, avtor slovenske narodne himne Naprej zastava Slave, ki je bila poleg narodne zastave dolgo edini simbol slovenskega naroda. Zdi se verjetno, da sta, glede na sorodne poglede na narodnostna vprašanja, zahajala v iste kroge. Najverjetneje sta se srečevala tudi v družbi cerkljanskih razumnikov v t. i. cerkljanskem štabu, kjer so bili ob Andreju Vavknu (gostitelju druščine izobražencev, sicer organistu, skladatelju, narodnemu buditelju, županu …, op. a.) tudi drugi znani Cerkljani.«

Arheološka, zgodovinska in etnološka razstava

Predstavitev arheološke dediščine govori o poselitvi cerkljanskega prostora od prazgodovine. Kot je pojasnil arheolog dr. Milan Sagadin, je območje zelo razgibano, zato je bilo privlačno že v obdobju, ko so naselja iskala varnost na strmih in težko dostopnih vzpetinah, in tudi v času rimskega imperija, ko je bila pomembna bližina plodne zemlje, cest in vodnih virov. Na območju današnjega Šmartna so Rimljani osnovali večjo naselbino (odkriti so bili ostanki stavb z mozaiki in talnim ogrevanjem), prve slovanske naselbine so se začele pojavljati proti koncu 7. stoletja.

Srednjeveška zgodovina Cerkelj in okolice je prepletena z različnimi plemiškimi rodbinami, kot so Strmolski in Raini – oboji so bili lastniki gradu Strmol –, ter samostanom dominikank v Adergasu, ki je po besedah dr. Jureta Volčjaka pomembno vplival na izobraževanje in duhovno življenje. Imel je veliko knjižnico in lekarno, že pred letom 1504 je v samostanu delovala prva šola za plemiška dekleta na Kranjskem, redovnice so se ukvarjale z glasbo, izdelovale so cerkvene obleke, velikonočne jaslice ..., poleg tega se je velesovski samostan odlikoval po radodarnosti do revežev.

Rdeča nit etnološke zbirke v Hribarjevi vili je ljudska umetnost – občutek za estetsko in funkcionalno, združeno v kmečkem orodju, kuhinjskih pripomočkih, lesenih posodah, poslikanih skrinjah ... Razstava ni zgolj zbirka predmetov, temveč čustveno bogata pripoved o vsakdanu, praznikih, delu in umetniškem izražanju ljudi, ki so živeli v sožitju z naravo in skupnostjo, njihovi globoki povezanosti s prazničnim ritmom in vero, kar se odraža na primer v svečano rezbarjenih kuhinjskih pripomočkih, ki so jih uporabljali le ob posebnih priložnostih, in stenskih freskah z verskimi motivi, ki so krasile pročelja domačij, je pojasnila mag. Tatjana Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja.

Od sredine januarja zgodbe muzejskih eksponatov odstirajo vodeni ogledi razstav, ki jih ob četrtkih popoldne in sobotah dopoldne na podlagi predhodnih prijav obiskovalcev organizira Zavod za turizem Cerklje. Z vpogledom v dediščino in zgodovino bo zaznamoval tudi kulturni praznik. Glede na to, da je prvotno razpisani termin ob 11. uri že zapolnjen, so na zavodu dodali možnost nedeljskega obiska muzeja ob 9. uri, prav tako za prijavljene.